Predstava Zadnji Hamlet je zadnji del trilogije Ko moški jočejo. Trilogijo je uvedel simpozij Ko moški jočejo, se svet ustavi, nadaljevanje trilogije so bile jokalne intervencije na Tednu slovenske drame, z naslovom Zadnji Hamlet, predigra. Shakespearov Hamlet je tudi eden izmed najbolj uprizarjanih tekstov v zgodovini gledališča, a vrednostni svet Hamleta ni vrednostni sistem, h kateremu stremimo danes, čeprav je svet še vedno poln Hamletov.
Če bi naredili zadnjega Hamleta, kakšen bi bil? Mogoče je prepozno. Mogoče je bilo že preveč zadnjih Hamletov. Ali pa je prekmalu. »Svet je iz tira.« Anahronistično. Prihodnost rešujemo iz preteklosti. Sedanjost iz prihodnosti. Ponavljanje nas bo rešilo. Ponavljanje nas bo ubilo. Znova in znova. In spet. V mojih sanjah igralci jočejo. Na odru. Oder joče. V mojih sanjah moški jočejo. Ljubijo, ko ljubijo, in sovražijo, ko sovražijo. V mojih sanjah se opravičijo. V mojih sanjah pravijo:
»… takole pride konec svetá,
takole pride konec svetá,
takole pride konec svetá,
ne s treskom, temveč s cviljenjem.«
T. S. Eliot
Vedno se vse začne z družino. Kot patriarhat. Kot krščanstvo. Kot monarhija. Kot Hamlet. In vedno je vse videti enako.
Lea Kukovičič
(Foto: Nada Žgank)
Lea Kukovičič je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT, magistrirala pa iz režije na DAMU v Pragi – smer snovalno gledališče in gledališče predmetov. V svoji umetniški praksi se osredotoča na vpliv umetnosti na družbo. Njeno ustvarjanje zaznamujejo dolgi in poglobljeni raziskovalni ter študijski procesi. Skupaj z raziskovalci in mednarodno umetniško ekipo ustvarja začasne kolektive, ki s prakso gledališča odkrivajo nova znanja. Njeno konceptualno umetniško delo FORSALE (2021) je prva dražbena hiša na svetu, ki draži gledališke predstave. Artist talk Forsale (2022) je bil predstavljen v različnih kontekstih, na gledaliških festivalih (Zoom festival, Kutna Hora performing arts festival, Trigger, Teden slovenske drame …), v galerijah (Kunstraum Innsbruck) in konferencah ter akademijah (konferenca ReShape, češka gledališka akademija DAMU, Akademija primijenjenih umjetnosti z Reke …). Lea Kukovičič od leta 2022 sokurira dva festivala sodobnih scenskih umetnosti – Mlade leve (Ljubljana, Slovenija) in Drugajanje (festival sodobnih scenskih umetnosti v Mariboru, Ptuju, Novi Gorici, Ljutomeru in Celju). Izvaja delavnice za mlajšo generacijo kuratorjev (gledališče Rosendal, festival Homo Novus).
Kukovičič Hamleta uporablja kot družbeni simbol, skozi katerega zaslišuje koncept moškosti, njeno inherentno zapiranje čustvovanja, ker je to kakopak šibkost. Tako se moški pogosto znajdejo v začaranem krogu psihološke represije. Osrednji del predstave, ki je izrazito performativen, pa lahko gledalcu predstavlja težave z interpretacijo. Zdi se namreč, da ponekod umanjkajo konkretnejše oporne točke, ki bi nam pomagale pri razumevanju. Uprizoritev nastavi več intrigantnih idej, ki pa jih mora gledalec razviti sam, ker odrska postavitev jasnih odgovorov ne ponudi. Moškost je – kakor hamletovstvo – izjemno krhek in venomer spreminjajoč se koncept, ki se prilagaja željam in potrebam tistega zgodovinskega trenutka, ki mu pade v roke. Nobenega (ne hamletovstva ne moškosti) se ni mogoče na mah znebiti, lahko pa skozi izzivanje in sprevračanje njunih najbolj stereotipnih simbolov bolje razumemo in prilagodimo tako, da nam ponudita novo, radikalno mehko odslikavo – Hamleta, moškega, človeka. Tudi Hamleti jočejo. In kranjski Hamlet ne more biti zadnji.
Od Hamleta ni ostalo veliko, nekaj replik, vse drugo so misli in besede, ki so jih njem izrekli ali napisali drugi. Zadnji Hamlet zato ni predstava za tiste, ki si želijo Hamleta, je predstava, ki ponuja razmislek o svetu, v katerem živijo Hamleti. O svetu, ki se bo morda enkrat iztekel. Ali kot pravi Ofelija: »Vemo, kaj smo... ne vemo pa, kaj lahko postanemo.«
Uprizoritev se ukvarja s fenomenom Shakespearjevega Hamleta in njegove omniprezence v zgodovini svetovnega gledališča. Raziskovanje te prisotnosti besedila uprizoritev v režiji Lee Kukovičič razvija predvsem v
prvem delu, kjer Miha Rodman v svojem monologu razčleni pogostost uprizarjanja tega besedila v Sloveniji in po svetu ter razpon teoretskih razprav, ki so bile o njem napisane. Njegovo raziskovanje se nato intrigantno obrne, ko preide v muhasto, a pronicljivo razčlembo uvodnega prizora prvega dejanja. Ta muhavost kmalu dozori v performativno prevpraševanje koncepta večnega ponavljanja. Na svoji temeljni ravni to spraševanje služi kot kritika nenehnega reproduciranj enega in istega besedila ter osvetljuje ciklično naravo gledališke interpretacije. Hkrati pa razkriva drugo, globljo plast diskurza, ki preučuje ponavljanje škodljivih vzorcev, zlasti prepletenih z zapletenostjo družinskih struktur in širšo tapiserijo patriarhata. Ta dvojna perspektiva povečuje tematsko globino uprizoritve in jo utemeljuje v kontemplativnem preučevanju družbenih norm in vedenja, ki ohranjajo škodo med generacijami.
"Namesto da bi vpeljal linearno pripoved, v škrbinah katere se kaj radi naberejo okruški preteklih ponovitev, Zadnji Hamlet z animacijo gledališke scenografije (katere del so tudi igralci) ustvari nekakšno mašino ponavljanja, v kateri se nekateri motivi zgodbe napihujejo, medtem ko drugi tonejo v pozabo – podobno kot lahko gledališka igra skozi tisočkratno poustvaritev na odru izgubi nekatere kritične ali ironične razsežnosti na račun tistih, ki so v skladu s prevladujočimi političnimi ali kulturnimi predsodki. Tokrat gledališki oder ni zamišljen kot prostor odseva b i s t v a Shakespearovega besedila, ampak prej kot nekakšna konkretna pomnilna enota, v kateri se ohranjajo sledi uprizoritvenih postopkov, ki nam odstirajo globljo problematiko hamletovskega moškega in gledališkega občevanja z njim."
V uprizoritvi, ki je nastala v koprodukciji zavoda Bunker in Prešernovega gledališča Kranj, se Lea Kukovičič ukvarja tako z družino kot tudi patriarhatom. Lea Kukovičič je, kot je povedala na nedavni novinarski konferenci v Ljubljani, obsesivna raziskovalka gledališča, zato je Hamlet logična odločitev raziskovanja. Ker se to kanonsko besedilo ves čas uprizarja, je zgodovina in hkrati prihodnost gledališča.
Zadnji Hamlet: "Z družino se vse začne, tudi patriarhat se je"
Shakespearov Hamlet je ena najpogosteje uprizarjanih dram v zgodovini gledališča. Z njim hoče "obračunati" tudi Zadnji Hamlet, sklepni del trilogije Ko moški jočejo. "Vedno se vse začne z družino," ugotavlja Lea Kukovičič. Po njenih besedah v tokratni uprizoritvi ni v ospredju besedilo Hamleta, ampak je ritual gledališča, kanonske ponovitve, čustvovanje, branje atmosfer. Kanon jo je skozi celotno zgodovino uprizarjanja Hamleta pripeljal tudi do vprašanja družine, ki ima v Hamletu pomembno vlogo. Čeprav v Hamletu govori predvsem Hamlet in ne drugi družinski člani, ima denimo v njenem projektu v prizoru v spalnici glavno besedo mama. "Družina je velik korpus, z njo se vse začne, tudi patriarhat se je, in to je pomembno nasloviti v tej predstavi," je povedala.
Dodala je, da "Hamlet ni oseba, ampak je sistem ljudi, ki želijo biti bogovi, nimajo pa perifernega vida, vidijo zelo ozko in le, kar si želijo. Tudi nimajo vpogleda branja med vrsticami, ali pa med vrsticami berejo na zelo samosvoj način".
Kako misliti slovo od najbolj znanega gledališkega lika
Avtorski projekt Zadnji Hamlet, ki bo jutri ob 20. uri premierno uprizorjen v Stari mestni elektrarni v režiji Lee Kukovičič, je v koprodukciji zavoda Bunker in Prešernovega gledališča Kranj nastajal kot poskus tematizacije patriarhata skozi ikonični lik Hamleta, nemara najbolj znamenitega dramskega junaka. Tega je mogoče razumeti tudi kot neke vrste prototip »modernega moškega«, ki pa ga obenem določa neki sistem vrednot, drugačen od sodobnega.
14. septembra 2023 (Bunker- Stara mestna Elektrarna, Ljubljana); 20. septembra 2023 (Prešernovo gledališče)
Besedilo
Lea Kukovičič in Wojtek Ziemilski
Režiserka
Lea Kukovičič
Dramaturginja
Sodja Zupanc Lotker
Scenografinja
Zuzana Scerankova
Kostumografinja
Olja Grubić
Oblikovalka svetlobe
Zuzana Režna
Koreografinja
Nataša Živković
Avtorica videa
Toni Soprano Meneglejte
Avtor izbora glasbe in oblikovalec tona
Rok Kovač
Lektorica
Irena Androjna Mencinger
Oblikovalec maske
Matej Pajntar
Asistent scenografinje in tehnični sodelavec
Martin Lovšin
Producentki
Ajda Koloini, Alma R. Selimović
Jokavec
Ciril Roblek
*V besedilu so uporabljeni citati Williama Shakespeara (v prevodu Otona Župančiča in Janka Modra), Jelisavete Blagojević, Eda Atkinsa, bell hooks, Filipa Mramorja, Adama Mantheya Steena, Anna Jane Utermøhl Lund, Blanca, Jelice Zupanc
