Poročen par v poznih tridesetih, Peter in Ingrid, živita udobno življenje v predmestju Celovca. Razen tega da ju skrbijo krize, kot so nova vojna v Evropi, večanje družbene neenakosti in grožnja podnebnih sprememb, so njuna edina resna težava in življenjski izziv doslej neuspešni poskusi, da bi dobila otroka.
V zgodbo o Petru in Ingrid vstopimo na dan, ko odkrijeta, da je izginila draga ogrlica, ki ima poleg materialne tudi veliko emocionalno vrednost, saj jo je Ingrid dobila od svoje pratete, znane avstrijske povojne feministične avtorice. Občutek je toliko slabši, ker jima ogrlice niso ukradli nekje na ulici, pač pa je imel tat dostop do njunega doma.
Peter se odloči, da bo našel krivca in sledi ga vodijo na tisto stran Celovca, za katero ni niti vedel, da obstaja.
Predstava po besedilu, ki ga za uprizoritev v režiji Sebastijana Horvata piše večkrat nagrajen dramatik Milan Ramšak Marković, bo z opisovanjem krize identitete evropskega srednjega razreda spregovorila o dvojnem značaju travm, ki jih povzroča izguba. Se je bolj pomembno soočiti s samim občutkom izgube ali dejstvom, da tega, za čemer žalujemo, nikoli nismo zares imeli?
Borut Veselko - Borštnikova nagrada za igro za vlogo Jockla na 59. Borštnikovem srečanju
Milan Ramšak Marković - Sterijeva nagrada za besedilo sodobne drame na festivalu 69. Sterijevo pozorje
Borut Veselko - nagrada za igro za vloge Jokla, Urednika in Starejšega policista na festivalu 69. Sterijevo pozorje
Darja Reichman - nagrada za igro za vlogi Maruše in Marte na festivalu 69. Sterijevo pozorje
Igor Vasiljev - Sterijeva nagrada za scenografijo na festivalu 69. Sterijevo pozorje
Belinda Radulović - Sterijeva nagrada za kostumografijo na festivalu 69. Sterijevo pozorje
Milan Ramšak Marković
(Foto: Nada Žgank)
Milan Ramšak Marković, dramatik, scenarist in dramaturg, se je rodil leta 1978 v Beogradu. V zadnjih letih uspešno sodeluje z gledališkim režiserjem Sebastijanom Horvatom, s katerim sta v različnih gledališčih na območju bivše Jugoslavije pripravila tri različice predstave Cement Heinerja Müllerja, zadnjo v lanski sezoni v ljubljanski Drami. Kot dramaturg je Ramšak Marković je v minuli sezoni v ljubljanski Drami sodeloval pri uspešni uprizoritvi Mrožkovih Emigrantov v režiji Nine Ramšak Marković. Razen za gledališče piše tudi scenarije za film in televizijo. Njegove igre so bile uprizorjene v Srbiji, na Hrvaškem, v Sloveniji, Litvi in Angliji. Je eden od scenaristov priznane TV-uspešnice Jutro bo spremenilo vse (Jutro će sve promeniti) in scenarist filma Jugo Florida, ki ga bodo snemali prihodnje leto. Leta 2021 je na 51. TSD prejel Grün-Filipičevo priznanje za dosežke na področju dramaturgije in teatrologije. Trenutno živi in dela v Ljubljani.
Sebastijan Horvat
(Foto: Nada Žgank)
Sebastijan Horvat se je rodil v Mariboru leta 1971. Velja za enega izmed najuspešnejših in največkrat nagrajenih slovenskih režiserjev. Leta 1997 je s scenografko in umetniško sodelavko Petro Veber ter igralko Natašo Matjašec Rošker ustanovil neodvisni gledališki zavod E.P.I. center, v katerem je v sodelovanju z različnimi institucionalnimi gledališči ustvaril številne raziskovalne projekte, ki so vidno zaznamovali slovensko gledališko krajino. Od leta 1993 je režiral v domala vseh gledališčih v Sloveniji, leta 2012 tudi izjemno odmevnega Cankarjevega Jakoba Rudo v Prešernovem gledališču Kranj. Za svoje režije je prejel prestižne nagrade: veliko nagrado 29. TSD za uprizoritev Ion (1999), Borštnikovo diplomo in posebno nagrado po presoji žirije za Ionescovega Makbeta (1999), za Alamuta Vladimirja Bartola leta 2005 na salzburškem festivalu nagrado za mladega režiserja, leta 2019 pa za uprizoritev odrskega remejka Fassbinderjeve klasike Ali: strah ti pojé dušo prestižno nagrado za najboljšo režijo na festivalu Bitef v Beogradu, za isto predstavo tudi posebno nagrado žirije na 54. Borštnikovem srečanju za umetniško gesto.
Veliko uspešnih režij je podpisal tudi v tujini. Kot izredni profesor, ki že vrsto let deluje tudi na ljubljanski AGRFT, je številnim generacijam predal svoje bogato znanje in pedagoško-režiserske izkušnje.
"Igralski ansambel Prešernovega gledališča je znova izjemen. Aljoša Ternovšek kot Peter vešče prehaja v različna čustvena stanja, na trenutke replicira štirim, petim likom, suvereni vsak v svojem liku so Vesna Pernarčič, Živa Selan, v dveh vlogah gostujoči igralec Miha Nemec ter Miha Rodman in Blaž Setnikar, ki se pojavita v več vlogah. Slednji do potankosti izdela podobo vaškega pijančka. Enostavno ga moraš imeti rad. Izdelan lik Petrove mame nas z Vesno Slapar vrne v sedemdeseta leta in Darja Reichman kasneje tudi kot lokalna pocestnica Marta v igralski vsestranskosti znova dokazuje svojo ustvarjalno moč."
V Kranju Gurlitsch, v Gurlitschu konec malomeščanskega sveta.
"Kaj se zgodi, ko v idilično udobje meščanskega sloja poseže že najmanjša nevšečnost? Ali je to dovolj, da se popolnoma razblinijo malomeščanske iluzije o varnosti in se razkrije licemerstvo salonskega levičarja? Deževen dan v Gurlitschu je nova predstava režiserja Sebastijana Horvata in dramatika-dramaturga Milana Ramšaka Markovića, ki raziskuje očitno à la mode tematiko, kompromitirano pozicijo bogatega belega moškega."
"Deževni dan v Gurlitschu je skoraj logično nadaljevanje tistega kratkega stika, do katerega pride ob soočenju različnih plasti sveta – dvojec Horvat-Marković se je s tematiko že spopadel ob Fassbinderjevem Aliju, tudi v Pasolinijevi Teoremi z dopisanim modernim delom iz sedanjosti – pri čemer je spet v ospredju pripovedovanje gledališke zgodbe skozi različne pretočne in specifične prostore uprizarjanja."
"To potovanje glavnega junaka na dno eksistence, ki ga iz ugledne soseske popelje lokalne krčme, na opustela parkirišča, popivanju zakotnih beznicah, nazadnje pa na razmočena tla mračnem gozdu, iz uležanih odnosov med vse bolj čudaške, celo zlovešče like obrobja, ki jih ne razume, kakor ne razume resničnih razmer družbi, jim skozi nekakšno »razpadanje subjekta« postaja silno podoben, je svoji prisilnosti tako groteskno kot tragično."
"Tu so štirje intelektualci, dva para. Gledalci jih ob stopu zalotijo na večerji. Vse je tako kot mora biti, vsak ima v ozadju kako težavo ali celo travmo, nič posebnega, dokler gostitelja ne ugotovita, da je izginila ogrlica stare tete, pomembna družinska dediščina. To je vzvod, ki požene glavnega junaka Petra, odlično ga igra Aljoša Ternovšek, v obsesivno iskanje tatu ali morda samo vzroka za izginotje ogrlice, hkrati pa v vedno večjo norost in nasprotje tega, kar je bil in za kar se je imel. Iz polikanega malomeščanskega udobja tone med sumljive tipe z dna družbe, tu je prostitucija in omejenost, beda in pogoltnost črne luknje, o kateri na koncu predavajo Jockel klošar filozof Borut Veselko. Besedilo v pogovornem jeziku razkriva nešteto nivojev in sporočilo sodobni družbi, ki prihajajo do gledalcev v izdelani inventivni režiji Sebastijana Horvata. Oboje je okvir za izjemne igralske kreacije, ki bi si vsaka zaslužila svojo analizo. Naj tu omenim vsaj Vesno Pernarčič kot Petrovo ženo, Miha Nemca kot Petrovega prijatelja, Darjo Reichman kot snažilko in pocestnica, Vesno Slapar kot mamo in Blaža Setnikarja v več vlogah, ki jih odigrata še Živa Selan in Miha Rodman."
"Gledališki »road trip« Igra Deževen dan v Gurlitschu nam predstavi poročen par v srednjih letih, ki živi udobno meščansko življenje v Gurlitschu, nekakšnem predmestju Celovca. Poleg tega, da zakonca malce skrbijo različne krize sodobnosti, kot so nova vojna v Evropi, vse večja družbena neenakost ali grozeče podnebne spremembe, so njuna edina resna težava neuspešni poskusi, da bi dobila otroka. Vse pa se spremeni, ko pogrešita prestižno ogrlico; mož Peter se odloči, da bo našel krivca, njegovo iskanje, ki prerase v obsedenost, pa ga vodi na temno stran Celovca – in tudi lastne podzavesti ... »To je sploh prvo besedilo, ki sem ga napisal po naročilu slovenskih gledališč in med pisanjem sem zares užival,« priznava Milan Ramšak Marković. »Še posebno vznemirljivo je bilo iskanje nekega novega dramskega jezika, saj sva se z režiserjem odločila, da poskusiva oblikovati neke vrste gledališki road movie , ki bo dajal občutek potovanja skozi različne prostore."
»Imela sva nekaj skupnih idej in Milan jih je zapisal klasično dramo, ki pa se morda poigrava obliko, bližjo televiziji in filmu kot gledališču,« je povedal Horvat. »Zanima naju drugačen tip uprizarjanja, ki sobiva drugimi umetnostmi, predvsem filmom, montažo, kar je zelo intrigantno in vznemirljivo za gledališče.« Kot je še dejal, na sosednjo državo ne gledajo skozi optiko obljubljene dežele, ampak tudi družbenih razredov meščanstva na eni in delavstva na drugi strani, ki sta enakih vlogah kot pri nas.
