/... »Predstavi je uspelo prikazati zgodbe mladih ljudi, ki nimajo za sabo varnih odnosov s starši. Starši ne slišijo otrok , ti pa so izgubljeni in poskušajo z nasiljem doseči, da bi bile njihove potrebe slišane. Živijo tudi v družbi , v kateri se izgubljajo vrednote, kot je pravičnost, in v kateri zmagujejo tisti , ki imajo moč, « je dodal ozadje Albert Mrgole, ki se tako rekoč vse delovno življenje ukvarja s problematičnimi najstniki. /
JAZ, BATMAN
O predstavi
Nasilje postavlja človeštvu vprašanje že vse od začetka, saj smo z njim zaznamovani kakor s Kajnovim znamenjem. Z nasiljem pa se ne soočamo le v družbi, ampak tudi kot posamezniki. In to že precej kmalu. Nasilje med mladostniki danes ni osamljen pojav, nasprotno, z njim se srečujejo tako rekoč v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kjer ugotavljajo, da dobiva vedno nove oblike in razsežnosti.
Nasilje med otroki izhaja iz nasilnih vedenjskih vzorcev odraslih, ki jih mladi prevzemajo, ko pa se pojavi, se v konflikt prej ali slej vključijo tudi odrasli in od njih je odvisno, ali se bo nasilnost razvila ali umirila.
Jaz, Batman je igra za vse otroke in za vse odrasle, ki imajo opravka z otroki. To bo predvsem igra, ki ni daleč od resničnosti, samo da je resničnost v resnici še bolj kruta in še bolj neizprosna. Humorno bo spregovorila o problemu, s katerim se srečujejo tako rekoč vsi starši. Gre za brezumno nasilje med najstniškimi vrstniki. Besedilo pa opozarja tudi na nemoč celotnega družbenega sistema, ki v nori dirki za uspehom in denarjem ne vidi več svojih najdražjih, svojih odraščajočih potomcev in njihovih težav – ki jih otroci kljub tehnološkemu napredku in precejšnjemu blagostanju ne znajo reševati sami.
O avtorju in režiserju
Vinko Möderndorfer je vsestranski in izjemno ustvarjalen avtor. Srečujemo ga kot dramatika, romanopisca, pesnika, libretista in scenarista, obenem pa tudi kot gledališkega, opernega in filmskega režiserja. V slovenskih gledališčih deluje že več kot trideset let, prav tako tudi v literaturi. Doslej je režiral prek devetdeset predstav, v svojem režijskem iskanju pa se je spoprijel z vsemi gledališkimi zvrstmi, slogi in žanri.
Literarno pot je začel kot pesnik v drugi polovici sedemdesetih let. In v knjižni obliki izdal več kot štirideset del s področja proze, poezije, dramatike in esejistike, po svojem romanu posnel celovečerni film Predmestje, ki je na mednarodnih festivalih dobil številne nagrade. Prejel je tudi vrsto literarnih in drugih nagrad, pred dvema letoma Grumovo za dramo Vaje iz tesnobe.
V Prešernovem gledališču je v zadnjem času postavil na oder tri izjemno uspešne predstave – Malo in veliko Luno Borisa A. Novaka ter svoji drami Lep dan za umret in Limonada slovenica.
/… Avtor besedila in režiser Vinko Moderndorfer o tem pravi takole: Nasilje med mladimi ni samo aktualen problem, ampak tudi skrb vzbujajoč. Mladi niso nič krivi, ampak so slika sveta odraslih. Rešitve predstava ne more dati. Rešitev je v nas samih, ko dosežemo spravo. Ko človek sam ugotovi, da obstaja beseda »Oprosti«, takrat se v človeku nekaj premakne in stvari se lahko spremenijo. Vsi delamo napake, a jih ta beseda lahko popravi. /
/… O čem govori predstava? To je zgodba o fantu , ki je povsem običajen, ki gre v običajno šolo , ima običajne sošolce in se na običajen način spopada z nasiljem. Namen je bil pokazati zgodbo in prek te zgodbe ugotoviti, da so stvari narobe. /
/… Po mnenju avtorja drame in režiserja Vinka Möderndorferja danes šola nima vzgojne funkcije, ampak je postala samo servis učenja. »… Mladi so kot fotokopirni stroji. Posnemajo nas. In ko vidijo sprenevedanje, demagogijo in veljavo tistega, ki je uspešen zato, ker je nekoga prevaral, to vpliva na njih. Skratka, problem smo mi. Mi smo agresivni, mi smo netolerantni, mi lažemo in krademo, sistem pa takšnega obnašanja ne kaznuje. To je sporočilo te predstave«.
…Glavni junak seveda mora propasti, ker je »v svetu, kakršnega živimo, takšna usoda najpogostejša. Če želi svet spremeniti sam, je že na robu zločina. Sam ne moreš storiti ničesar. Potrebne so družbene spremembe«. /
/… uprizoritveno težišče je vendarle v igralskem podajanju, za katerega s plastično izoblikovanimi značaji, humorjem in z dinamičnim prikazovanjem dramske situacije poskrbi celoten ansambel kranjskega gledališča. /
/… Otroci se ne rodijo nasilni, v take jih vzgoji družba, v kateri živijo, začenši z družino. Družba ne prepozna dovolj zgodaj tistih, ki preprosto niso imeli priložnosti biti dobri, hkrati pa ne sliši glasu tistih, ki zaradi njih trpijo.
Usklajen igralski ansambel Prešernovega gledališča nam niti za trenutek ne daje občutka, da na odru niso trinajstletniki, saj gledalci lahko vseskozi zavestno ali podzavestno vstopamo v svet današnjih mladostnikov. ..... Jaz, Batman je predstava, ki ji prikimavamo, ja, točno tako je, hkrati pa nas je sram, da je tako in da ne naredimo dovolj, da bi bilo drugače. /