Gre za eno najlepših zgodb o solidarnosti in o tem, da bo svet boljši in ljudje v njem srečnejši, če nas bo v življenju vodil občutek za druge, če bomo solidarni, čuječi in v stiski pripravljeni pomagati drug drugemu.

Nauk te izrazito humano naravnane pravljice je natanko v tem. Izpostavlja humani odnos do živali, rastlin, ljudi, pa tudi do nežive narave ter opozarja na neizogibno povezanost in vzajemno prepletenost vseh živih bitij, kar je v današnjem svetu, ki stavi zgolj na izkoriščanje in egoizem, za vzgojo otrok in razmislek odraslih še kako pomembno. Narava nam daje vse, mi pa bi ji radi vzeli še več in ob tem povsem zanemarili dejstvo, da brez nje življenje na tem planetu ne more obstati.

V dramatizaciji Borisa A. Novaka vsak od šestih otrok Vidkove družine premore le eno oblačilo – srajčko – in ko jo preraste, jo dobi naslednji, mlajši otrok. Ubogi Videk je najmlajši v družini, zato vedno dobi srajčko, ki je že ponošena. Mama je vdova, ki je vse dolge dneve primorana delati na poljih bogatega kmeta, da lahko sploh nahrani svoj trop otrok. Za vse poskrbi sama, otrokom tudi sama šiva srajčke, a le pozimi, ko so dela na poljih končana.

Vidkova srajčka je že tako tanka in ponošena, da mu že leze z ramen in morda ne bo zdržala do zime, ko bo na vrsti mamino šivanje. A zgodi se čudež. Vidku na pomoč priskočijo živali in rastline – ovčka, trnjev grm, pajek, potočni rak in ptička. S skupnimi močmi mu sešijejo čisto novo in mehko belo srajčico in mu s tem pokažejo, da se dobro vselej z dobrim vrača.

Pripovedko Kdo je Vidku napravil srajčico je po pravljici, ki jo je Fran Levstik za otroke napisal pred 140 leti, dramatiziral Boris A. Novak. Po njej je bila 1984 posneta istoimenska radijska igra za otroke, nekaj let kasneje pa še TV muzikal za otroke Zdravilo za strah (1988). 

Nagovor direktorice: 

http://www.pgk.si/info/gledalisce/nagovor

Beseda umetniške vodje in dramaturginje:

http://www.pgk.si/info/gledalisce/beseda