Koprodukcija s Kinom Šiška
Znali smo razbrati resnico in laž.
Znali smo razbrati, kaj je bilo zanimivo, kaj je bilo lepo, kaj je bilo vredno naših življenj in kaj ne. To so bili dobri časi. Včasih celo časi sreče. Večinoma pa časi zadovoljstva.
Gledali smo skozi okno stanovanja po s soncem obsijanih gorah. Takrat je bilo lepo. Lahko smo videli. Lahko smo videli globoko. In na podlagi tega, kar smo videli, videli z lahkotnostjo, smo si dovolil presojati pomembnost tega, kar smo videli.
Ničesar ni več, kar je ponujeno, in v tem se skušamo opolzko izgubiti in zapolniti svojo nečimrnost. Zdaj, ko nimamo ničesar več, imamo samo še sami sebe. Svojo zgodovino.
Dolgo tišino. Zanimiv je samo še en trenutek, ki ga ne moremo in ne moremo razumeti. Zdaj, tukaj, v tem dežju nas preganja zadnji trenutek, ki se ga še lahko spominjamo.
Moramo biti pokončni. Do konca moramo biti pokončni. Še izstradan pes stoji pokončno privezan ob drevo.
Pozni kapitalizem, okoljska katastrofa, virtualna realnost, strah pred bližnjimi, kolektivna melanholija in prazno hrepenenje so se spremenili v skoraj edino realnost, ki se je še lahko zavedamo. Uprizoritev Zadnji naj ugasne luč z odrskimi podobami raziskuje status quo in njegovo melanholično dimenzijo. Poraja se vprašanje, kaj je ta temačen opojni užitek, v katerem je lažje bivati kot pa se spremeniti. Uprizoritev tako deluje proti vzpostavitvi odrskega sveta, ki ponuja kontemplativno podobo občutenj našega bivanja. Zaradi obsežnosti in brezizhodnosti občutka katastrofe se zdi, kot da se je izgubila želja, da se še kamorkoli premaknemo, kot da bi ostali v enem samem trenutku; zgolj še skopo razmišljujoči o sedanjosti. Ostajajo samo še suhi posamezniki, sami v svoji izgubljenosti. Zato je vedno aktualno vprašanje, kako doživljamo pritisk sveta in družbe, njenih vrednot in pričakovanega življenja.
(Foto: Nada Žgank)
je eden najopaznejših in najuspešnejših režiserjev najmlajše generacije, ki deluje tudi na področju scenografije in vizualnih umetnosti tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Med študijem režije na AGRFT v Ljubljani je obiskoval International Summer Program v Watermill Centru slovitega režiserja Roberta Wilsona. V SNG Drama Ljubljana je v sezoni 2020/2021 režiral dramo Alice v postelji avtorice Susan Sontag, za katero je leta 2021 igralka Maša Derganc prejela Boršnikovo nagrado za igro, konec leta 2021 pa je bila v istem gledališču pod njegovim režijskim vodstvom premierno uprizorjena predstava Jacques in njegov gospodar Milana Kundere. Kot scenograf je sodeloval pri uprizoritvah v SNG Drama Ljubljana (Ljudje, Prekleti kadilci, Gospa z morja), Mestnem gledališču ljubljanskem (Tartuffe, Vrh ledene gore, Taka sem kot vi, rada imam jabolka), SLG Celje (Alarmi!, Plašč, Laž), Gledališču Glej (Stadion Olympia) in Watermill Centru (Patterns) ter v Prešernovem gledališču Kranj pri uprizoritvi lepe vide lepo gorijo avtorice Simone Semenič.
"Kopičenje vpadljivih vizualnih dražljajev, kakršnim podlegamo kot potrošniki, postane analogno kopičenju tragično dolgočasnih zgodb nepomembnih posameznikov, iz katerih naj bi se gledalcu razkrila resnica o tem, kako prazni so moderni odnosi."
https://radiostudent.si/kultura/teater-v-eter/izven-okvirjev
"Poleg dobesedne tudi fizično praznino, ki sestavlja odnos med liki in odnos likov do življenja, zapolnjuje naložena materialna preobilnost, ki iz tematsko obarvanih stranskih hodnikov počasi zavzame še osrednji prostor. Skozi to nevtralno bež obarvano sobo stanovanja protagonisti prehajajo tranzitorno, da se pred nami pomudijo za čas krajšega prizora, v katerem ujamemo trenutek njihovega življenja, ki povzema okoliščine njihove osamljenosti. Iz splošnosti in nedoločenosti kopičenje rekvizitov postopoma nakazuje specifične prostore, kot so avtobusna postaja, čakalno okence ali kraj prometne nesreče, ter tako ustvarja mesta srečevanja naših individualnih osamljenosti."
https://veza.sigledal.org/kritika/sploscene-impresije-sodobne-osamljenosti-r
»Predstava skoraj nima besedila, kar gledamo, je predstavljeno z drugimi izraznimi sredstvi, to pa je seveda zanimiv izziv za gledalca. Odrsko brezbesedje in s tem selitev naše percepcije k vizualnemu namreč veliko pove o današnjem času in človeku, ki je predmet, pravzaprav pa žrtev tega časa.«
https://www.gorenjskiglas.si/article/20220216/C/220219878/1168/galerija-slik-nasega-casa
"Zadnji naj ugasne luč je predstava z bolečim pesimističnim sporočilom o stanju človeka v sodobni zahodni družbi, ki na vprašanje zakaj nisem srečen, ne bo prinesla odgovora, ampak bo pokazala zakaj to vprašanje v začrtanem okviru zveni smešno in absurdno."
Življenje gre dalje, zadnji pa ugasne luč. Tako je avtorska ekipa kranjskega gledališča razmišljala o ravnodušnosti in pasivnosti sodobne družbe. Impresije današnjega življenja so v avtorskem projektu Zadnji naj ugasne luč sinoči premierno uprizorili v matičnem Prešernovem gledališču v koprodukciji z ljubljanskim Kinom Šiška.
" Vsi nekje bivajo v nekem statusu quo, v katerem se sicer spreminja njihova življenjska situacija, ampak nikoli pa se nič zares ne zgodi. Vse skupaj je eno lebdenje, ali pa eno prosto padanje v brezperspektivičnem prostoru." Dorian Šilec Petek
Svet, ki nam beži izpod nadzora
Uprizoritev Zadnji naj ugasne luč je projekt, ki raziskuje bolečino sodobnega bivanja
https://www.mladina.si/213978/svet-ki-nam-bezi-izpod-nadzora/
Melanholična galerija majhnih življenj
"Kot pravi Dorian Šileč Petek, uprizoritev Zadnji naj ugasne luč s popisovanjem majhnih trenutkov, »v katerih naše duše zatrepetajo«, raziskuje bolečino sodobnega bivanja. »V bistvu gre za nekakšen nabor odrskih slik, zaznamovanih z občutji samote, tesnobnosti, melanholije in odtujenosti, ki nas preplavljajo v svetu poznega kapitalizma, obteženega z okoljsko katastrofo, virtualno resničnostjo, pomanjkanjem perspektiv in preobiljem podob, za katerimi ni ničesar. Odrske osebe sicer hrepenijo po stiku in bližini, vendar izhoda iz svojega stanja ne najdejo - tudi zato, ker ga brez preloma obstoječih vzorcev ne more biti."
V Prešernovem gledališču Kranj premierno uprizarjajo predstavo Zadnji naj ugasne luč. Avtorski projekt, pod režijo katerega se podpisuje Dorian Šilec Petek, raziskuje bolečino sodobnega bivanja. Po prvotnih načrtih je bila v repertoarju predvidena drama Kdor skak, tisti hlap po besedilu Rudija Šeliga. Ustvarjalna ekipa je v teku priprav na predstavo spoznala, da jih je izhodišče odpeljalo drugam, kot so načrtovali, zato so se odločili, da spremenijo fokus projekta in uprizorijo avtorsko predstavo.
Pogovor z režiserjem Dorianom Šilcem Petkom in direktorjem PGK, Juretom Novakom.
Odrski razmislek o radikalni osamljenosti in izgubljenosti zadnjih let
"Projektno raziskujemo te male trenutke, v katerih naše duše trepetajo, hrepenijo po bližini, po stiku, po drugem, hkrati pa nam zaradi nekih smrtnih paradoksov, lastnih egov, pritiskov kapitala, pritiskov celotnega družbenopolitičnega ustroja samim ne uspe izstopiti iz paradoksov, ki nas osamljujejo ," je izpostavil Šilec Petek.
Zadnji naj ugasne luč
Pogovor z režiserjem Dorianom Šilcem Petkom in direktorjem PGK Juretom Novakom v oddaji Radijski zastor.
PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ
Glavni trg 6, 4000 Kranj
Telefon: 04 / 280 49 00
Faks: 04 / 280 49 10
E-pošta: pgk@pgk.si
Spletni nakup vstopic: https://pgk.olaii.com
Blagajna: 04 / 20 10 200
E-pošta: blagajna@pgk.si