Avtorski projekt

ZADNJI NAJ UGASNE LUČ

Avtorski projekt

ZADNJI NAJ UGASNE LUČ

Koprodukcija s Kinom Šiška

Znali smo razbrati resnico in laž. 

Znali smo razbrati, kaj je bilo zanimivo, kaj je bilo lepo, kaj je bilo vredno naših življenj in kaj ne. To so bili dobri časi. Včasih celo časi sreče. Večinoma pa časi zadovoljstva.

Gledali smo skozi okno stanovanja po s soncem obsijanih gorah. Takrat je bilo lepo. Lahko smo videli. Lahko smo videli globoko. In na podlagi tega, kar smo videli, videli z lahkotnostjo, smo si dovolil presojati pomembnost tega, kar smo videli. 

Ničesar ni več, kar je ponujeno, in v tem se skušamo opolzko izgubiti in zapolniti svojo nečimrnost. Zdaj, ko nimamo ničesar več, imamo samo še sami sebe. Svojo zgodovino. 

Dolgo tišino. Zanimiv je samo še en trenutek, ki ga ne moremo in ne moremo razumeti. Zdaj, tukaj, v tem dežju nas preganja zadnji trenutek, ki se ga še lahko spominjamo.

Moramo biti pokončni. Do konca moramo biti pokončni. Še izstradan pes stoji pokončno privezan ob drevo. 

Pozni kapitalizem, okoljska katastrofa, virtualna realnost, strah pred bližnjimi, kolektivna melanholija in prazno hrepenenje so se spremenili v skoraj edino realnost, ki se je še lahko zavedamo. Uprizoritev Zadnji naj ugasne luč z odrskimi podobami raziskuje status quo in njegovo melanholično dimenzijo. Poraja se vprašanje, kaj je ta temačen opojni užitek, v katerem je lažje bivati kot pa se spremeniti. Uprizoritev tako deluje proti vzpostavitvi odrskega sveta, ki ponuja kontemplativno podobo občutenj našega bivanja.  Zaradi obsežnosti in brezizhodnosti občutka katastrofe se zdi, kot da se je izgubila želja, da se še kamorkoli premaknemo, kot da bi ostali v enem samem trenutku; zgolj še skopo razmišljujoči o sedanjosti. Ostajajo samo še suhi posamezniki, sami v svoji izgubljenosti. Zato je vedno aktualno vprašanje, kako doživljamo pritisk sveta in družbe, njenih vrednot in pričakovanega življenja.

Dorian Šilec Petek

(Foto: Lovis Osternik)

je eden najopaznejših in najuspešnejših režiserjev najmlajše generacije, ki deluje tudi na področju scenografije in vizualnih umetnosti tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Med študijem režije na AGRFT v Ljubljani je obiskoval International Summer Program v Watermill Centru slovitega režiserja Roberta Wilsona. V SNG Drama Ljubljana je v sezoni 2020/2021 režiral dramo Alice v postelji avtorice Susan Sontag, za katero je leta 2021 igralka Maša Derganc prejela Boršnikovo nagrado za igro. Kot scenograf je sodeloval pri uprizoritvah v SNG Drama Ljubljana (Ljudje, Prekleti kadilci, Gospa z morja), Mestnem gledališču ljubljanskem (Tartuffe, Vrh ledene gore, Taka sem kot vi, rada imam jabolka), SLG Celje (Alarmi!, Plašč, Laž), Gledališču Glej (Stadion Olympia) in Watermill Centru (Patterns) ter v Prešernovem gledališču Kranj pri uprizoritvi lepe vide lepo gorijo avtorice Simone Semenič.

 

Februar 2022
10
čet
čez približno dva tedna
19.30, Dvorana PGK
11
pet
čez približno dva tedna
14
pon
čez približno dva tedna
Avtorski projekt
Premiera
10. februarja 2022
Režiser
Dorian Šilec Petek
Likovna podoba
FrešTreš
Scenografinja
Nika Curk
Skladatelj
Laren Polič
Kostumografinja
Tina Bonča
Lektorica
Maja Cerar
Dramaturška svetovalka
Staša Prah
Oblikovalec svetlobe
Andrej Hajdinjak
Oblikovalec maske
Matej Pajntar