Franz Xaver Kroetz

PRI HLEVARJEVIH

Strašna je podoba sveta, ki je oropan »nadgradnje«, podoba sveta brez kulture, izobrazbe, humanosti, duhovnosti … (Eduard Miler)

O predstavi

Drama Pri Hlevarjevih nam razkriva, kako nevarni sta lahko duhovna beda in omejenost. V besedilu se nam razgali svet, v katerem je duhovna retardiranost hujša od mentalne. »Stanovanjska skupnost« zaostalih je pekel ali prostor mentalne in duhovne votline. Strašna je podoba sveta, ki je oropan »nadgradnje«, podoba sveta brez kulture, izobrazbe, humanosti, duhovnosti …
(Eduard Miler)

Ljudska igra Pri Hlevarjevih bo tako kot že toliko predstav Prešernovega gledališča držala ogledalo naši družbi in njeni nestrpnosti do vseh drugačnih. Tema, ki jo Kroetz izpostavlja v drami, in problematika duševno zaostale deklice v izrazito nestrpnem, ozkem kmečkem okolju se aktualno vpisuje v naš čas in prostor in tako se znova potrjuje močna paralela med bavarsko in gorenjsko oziroma slovensko mentaliteto. Drama je zaradi jezikovne »ekonomičnosti« in rudimentarnosti ter prizorov nasilja in nestrpnosti v družinskem krogu srhljiv prikaz zadrtosti ruralnega okolja, ki je še kako prepoznavno tudi pri nas.

O Avtorju

Bavarski dramatik Franz Xaver Kroetz velja za enega najbolj prodornih in največkrat igranih sodobnih nemških avtorjev neorealizma oziroma neonaturalizma. Znan je tudi pri nas, saj so naša gledališča doslej uprizorila že štiri njegove drame: Moška zadeva, Ne krop ne voda, Človek Meier in Nagon. V zadnjem času v nemškem prostoru znova veliko igrajo prav besedilo Stallerhof (leta 2012 so ga uprizorili v Drami v Stuttgartu in v Academy Theatru na Dunaju, leto zatem pa v Deutsches Theatru v Berlinu), nastalo leta 1971 in premierno uprizorjeno leto zatem v Deutsches Schauspielhausu v Hamburgu. 

Postavitev besedila Pri Hlevarjevih je logično nadaljevanje usmeritve Prešernovega gledališča na področje socialnih in družbenokritičnih tem in ostra kritika provincialnega okolja, v katero je delo umeščeno.

O režiserju

Režiser Eduard Miler je v sodelovanju z najpomembnejšimi slovenskimi, hrvaškimi, jugoslovanskimi, avstrijskimi in nemškimi igralskimi ansambli oblikoval več kot sto izrazito samosvojih uprizoritev, ki se v gledalčev spomin vtisnejo z izzivalno, močno in ekspresivno režijsko poetiko, za kar je bil tudi večkrat nagrajen. Med drugim je prejel nagrado Prešernovega sklada (1987), dve Borštnikovi nagradi za režijo (Baal, 1998, in Beneški trgovec, 2011; SNG Drama Ljubljana) in tri lovorjeve vence na sarajevskem gledališkem festivalu MESS (Malomeščanska svatba, 1986, Baal, 1999; SNG Drama Ljubljana; Baal, 1989; Jugoslovansko dramsko pozorište). Z delom Pri Hlevarjevih se bo kot režiser že osmič predstavil v Prešernovem gledališču Kranj. 

O predstavi so pisali

Prispevek na TV3

https://www.youtube.com/watch?v=yLe7O1kq38g#t=1325
-------------------------------------

Smrt čustev v tišini hleva
Druga letošnja premiera v Prešernovem gledališču, ljudska igra Pri Hlevarjevih Franza Xaverja Kroetza, v režiji Eduarda Milerja, premierne publike ni pustila hladne. Niti je ni ogrela, ampak jo je presunila.
Toliko človeškega brezčutja in primitivnosti, priučene grobosti, duhovne bede, verbalne pohabe, vsesplošne omejenosti in tako veliko vsega, kar človeka ropa dostojnega življenja, v uri in pol gledalcu zapre usta. Tišina. Začetek nove sezone v Prešernovem gledališču je bil z ljudsko igro Pri Hlevarjevih dovolj šokanten, da je dolgotrajen aplavz sledil šele po trenutku tišine. Prešernovo gledališče tudi z novo predstavo sledi kritičnemu pogledu na družbene anomalije, tokrat pa se že tretjič v zadnjih letih podaja tudi v zakladnico povojne nemške dramatike.
Družina Hlevarjevih živi na kmetiji nekje v Bavarskih hribih. Oče (Borut Veselko), mati (Vesna Jevnikar) in petnajstletno mentalno prizadeto dekle Beppi (Vesna Slapar), ki se je starša zaradi njenega stanja sramujeta in jo fizično in psihično maltretirata. Na kmetiji živi še hlapec Sepp (Peter Musevski), ki dekle spolno zlorablja. Že uvodna scena Hlevarjevih pri obedu nam da vedeti, da v predstavi ne bo lepega. Četverica ni sposobna na kulturen način komunicirati med seboj, oče se godrnjaje pogovarja sam s sabo, mama je zadirčna in ukazovalna, hlapec na nizki stopnji besedne artikulacije, dekle je kot nekakšen odpadek in ima težave z izgovorjavo. Pod kožo vam bo zlezel občutek, da nihče nikogar ne mara, da so vsi vsem odveč in da so po sili razmer skupaj v tisti »štali«. Hlevskem vzdušju je prilagojena tudi izvirna in zgodbi zelo domača scenografija, ki jo je podpisal Branko Hojnik. Med tistimi škrbastimi deskami, stajami in slamo se počne vse, obeduje, počiva, opravlja potrebo, seksa, vozi z vrtiljakom, abortira … in vse to se počne živalsko brez kakršnekoli empatije med glavnimi liki. Nekako se nam zdi, da je to ves svet, ki ga na »hlevarjevini« sploh poznajo.
Kroetzovo besedilo je bilo prvič uprizorjeno leta 1972 v Hamburgu in je zaradi svoje brutalnosti takrat po Nemčiji zbudilo precej polemik. Igra je za kontroverzno veljala še leta po tem in za tako jo imamo tudi štirideset let kasneje, ko tako burnega odziva sicer ne more več doseči, nam pa vsekakor pomaga odstirati, kakšen je naš odnos do drugačnih, kako smo nestrpni do njih in smo hkrati nezmožni pridi do človeka. Danes se lahko iz preteklosti  učimo, kako naš svet, sicer na sodobnejše drugačen način, spet lahko postane čustveno in duhovno prazen. Mar nimate občutka, da v prvo vrsto spet stopa primitivizem. Odrsko dogajanje nas kar sili k povezavam z aktualnim trenutkom, ki je v mnogočem v odnosu človek – človek enako brutalen, čeprav navzven ne tako grob kot v predstavi. Predstava nima veliko besedila, pogosto govori tišina. Mar ni grozen občutek, ko se vam zazdi, da se Beppi šele skozi posilstvo osvobodi, da skozi te zlorabe doživi nekaj lepega, po razkritju pa se spet vrne v življenja kletko, od koder ni izhoda. Ustvarjalni tandem režiser Eduard Miler in dramaturginja Žanina Mirčevska sta tudi v najmanjših podrobnosti znala pokazati in poudariti vso bedo človeških ne-odnosov, v zgodbi, ki vse do samega zaključka ne popušča, se lahko dokažejo tudi igralci.
V glavni vlogi Beppi nastopa izjemna Vesna Slapar, ki se je do potankosti vživela v lik, bodisi v vsem, kar prinaša njena mentalna prizadetost, od giba, govora, komunikacije, do različnih čustvenih stanj, v katerih naj se dekle nahaja. Tudi »božji otroci« imajo čustva. Vloga bo nedvomno še nekaj časa »šla« s Slaparjevo. Prav tako se je v liku Seppa odlično znašel Peter Musevski. Grob in neandertalski, a hkrati dober in ustrežljiv. Hlevsko sliko dopolnjujeta Borut Veselko in Vesna Jevnikar, ki posebej izstopata v odločitvi, kaj narediti s hčerinim še nerojenim »pankrtom«. Suverena v svojem početju, hkrati pa ujeta v lastno bedno življenje.  

(Igor Kavčič, Gorenjski glas)

-----------------------------

Franz Xaver Kroetz:Pri Hlevarjevih (premiera 2.10.2014)

ROK PINTAR: Na začetku tokratne gledališke sezone je bila sinoči premiera v Prešernovem gledališču v Kranju. Uprizorili so sodobno nemško dramo z naslovom Pri Hlevarjevih.
Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič.
TADEJA KREČIČ: Po ogledu sinočnje predstave človek osupnjeno obsedi na sedežu, zaradi več vzrokov: od moči gledališča, od grozote teme, od izvrstnosti do rečenosti, celostnosti postavitve, od igralskih kreacij izmed katerih izstopa odlična Vesna Slapar kot deklica Beppi. Beppi je v današnjem jeziku odraščajoči otrok s posebnimi potrebami. V
jeziku primitivnih Hlevarjevih pa defekten pamž nad katerim se znašajo vsi, tako mama kot oče pa hlapec Sep. Ta jo spolno zlorablja, a jo ima na nek omejen in infantilen način tudi rad. In je pravzaprav tisti, zaradi katerega deklica odraste, se vzpostavi kot samostojen subjekt in naredi kar misli in čuti, da mora. Vse to se dogaja tam, kamor postavi dramo naslov, v hlevu, v štali. Prostor namenjen živalim določa ljudi, ki naj bi bili dvignjeni nad
živalskost, a niso. Nič, niti beseda, govor, niti razmislek, niti religija, niti ljubezen do svojega otroka teh ljudi ne dviga na višjo raven življenja in doživljanja. In Kroetzev tekst ter Milerjeva postavitev jih kaže, zadrte, omejene, umazane, jezne, nasilne, z grobo govorico v gorenjskem dialektu, adaptacijo je naredil Ciril Roblek, lektorica je bila Barbara Rogelj.
Njihovo življenje je štala v najširšem pomenu. Na odru jo ustvarjajo late z vseh strani, tla, pod se maje in odpira v vrzeli, ki imajo razne funkcije in namene. Scenograf je bil Branko Hojnik. V tej prepišni leseni škatli se je v uri in pol na pretresljiv način oblikoval in odigral naturalistično inscenirani svet vsakršne človeške bede, v kateri malo svetleje brli duša tiste,
ki jo družba zaničuje. Hlevarjevi torej izjemen dosežek celotne ekipe Prešernovega gledališča Kranj.

(Tadeja Krečič, Radio Slovenija 1)

-----------------------

KATARINA KOŠNIK: Prešernovo gledališče Kranj je za svojo drugo premiero v tej sezoni izbralo dramo Franza Xaverja Kroetza Pri Hlevarjevih. Predstavo si je ogledala Romana Purkart.
ROMANA PURKART: Hlevarjevi kranjskega Prešernovega gledališča so ogledalo primitivizmu kot viru nesreče in neskončnih človeških problemov, ki se nikoli ne končajo. Predstava je tako rekoč strel med oči. Kroetz pripoveduje zgodbo o duševno zaostale deklice Beppi, igra jo izvrstna Vesna Slapar, razkriva, da je duhovna omejenost hujša od mentalne. Drama pokaže, kakšno gorje prinesejo nerazgledanost in elementarno obnašanje
po instinktu. V Kroetzovem tekstu izpostavljena problematika duševno zaostale deklice v izrazito nestrpnem ozkem kmečkem okolju na Bavarskem, nedaleč od naše sredine in slovenske mentalitete, opozarja režiser Eduard Miler. Boga boječnost in trdosrčnost, stara slovenska zgodba, gresta z roko v roki in povzročita neizmerno gorje duševno zaostali mladoletni deklici Beppi, ki je žrtev predsodkov, sovraštva, spolnega, fizičnega in
psihološkega maltretiranja lastne družine. Scena za predstavo je hlev, kjer se odvija cela zgodba do njenega bridkega konca. Sporočilo je jasno. Beppi, ki sveta ne razume in ki od njega vse svoje življenje dobiva le udarce in ponižanje, je kljub detomoru edina, katere duša je čista in neomadeževana. Borut Veselko kot oče, Vesna Jevnikar kot mati in Peter Musevski kot delavec so se odlično odrezal. Režiser Eduard Miler pa je vsekakor zelo
natančno in popolnoma brezkompromisno nastavil ogledalo naši družbi ali kot pravi sam, strašna je podoba sveta, ki je oropan nadgradnje, podoba sveta brez kulture, izobrazbe, humanosti, duhovnosti. Kranjsko gledališče vsekakor ostaja gledališče s prepoznavnim obrazom.

(Romana Purkart, Radio Triglav)
---------------------------

Z uprizoritvijo igre Pri Hlevarjevih nemškega dramatika Franza Xaverja Kroetza Prešernovo gledališče Kranj tudi v novi sezoni nadaljuje repertoarno linijo ljudskih iger, ki – umeščene v vaško okolje oziroma majhne kraje – podajajo vpogled v provincialno mentaliteto. Po Sperrovih Lovskih scenah iz Spodnje Bavarske in drami Močan rod Marieluise Fleißer, oziroma ukvarjanju z delovanjem »vsakdanjega fašizma« pri prvih in slikanju družine kot družbe v malem pri drugi, se tudi tokratna dramska predloga zgošča okrog zadrtosti znotraj majhne skupnosti. In tako kot prejšnji dve igri ob uprizoritvenem prenosu v slovenski prostor izvorna bavarska umeščenost najde ustreznico v gorenjski regiji oziroma uporabi tamkajšnjega narečja.
Igro iz leta 1971, ki sta jo za slovensko praizvedbo prevedla režiser in dramaturginja uprizoritve, Eduard Miler in Žanina Mirčevska, je v gorenjščino priredil Ciril Roblek. Da »u živlenu ni meu zegna«, izvemo o eni izmed oseb v uvodu v igro, pa da je »usak soje sreče kuvač«, kakor pravijo tovrstni pregovori, ki jih zakonca Hlevar pridno uporabljata, ne da bi se dejansko zavedala manka, ki se ob njih kaže – in sicer manka pristnejše, celovite verbalne komunikacije. A takšno soočenje s štirimi osebami igre je pravzaprav uprizoritvena izpeljava oziroma premena dramskega začetka na način ostrega vstopa v dejanje: osebe zagledamo že takoj skupaj, vsako v svoji »luknji« pri obedu (mlaskavem hranjenju) v osrčju doma, ki, izhajajoč iz Kroetzevega naslova, dobi podobo hleva. Vendar scenografska zasnova Branka Hojnika, iz desk zbito prizorišče z več odprtinami (v talnih se nahaja tudi seno), ni le enostavna upodobitev naslovnega poimenovanja, temveč deluje širše: z oblikovnim osredotočanjem na bistveno denimo omogoči gladke prehode v prostorskih spremembah, odprtine pa služijo tudi prikazu omejenosti. V hlevu se srečamo z ozkostjo pogleda in grobostjo ravnanja; tu je še duševna prizadetost mladoletnice, dekleta s posebnimi potrebami Beppi, ki je od bližnjih deležna predvsem udarcev vsakršnih oblik, a bolj kot njena prizadetost je opazna duhovna prizadetost tistih, ki ji te udarce zadajajo.
Vesna Slapar v vlogi Beppi prepričljivo poda vrsto čustvenih stanj, skozi katera prehaja dekle: strah, da bi ji, ker je po omejenem prepričanju prestara za igro s punčkami, odvzeli njeno dragoceno imetje, povzroči panično reakcijo, ob stiku s šaljivostjo tudi njo prevzame veselje za male domislice, navdušena večkrat posnema dejanje, ki se ji zdi zabavno. Polnokrvno utelešenje Beppi, tako v telesni drži kot mimiki, je v ospredju igralskih interpretacij, a izraziti so tudi prispevki drugih treh nastopajočih, Petra Musevskega v vlogi hlapca Seppa, ki Beppi zlorablja, a je do nje tudi zelo topel, in ki se pravzaprav kot moški realizira šele v odnosu z njo, Vesne Jevnikar, ki kot Hlevarjeva izvaja strašen pritisk nad Beppi, nestrpna že zaradi dekletovih napak in težav pri branju, groba, saj zmore gledati z le ene perspektive; in takšen je tudi njen mož Hlevar Boruta Veselka, brutalen, brez sočutja do živega bitja, psa, ko ga vodi gon po maščevanju.
Pri Hlevarjevih je v režiji Eduarda Milerja ostra uprizoritev, vse od ekspozicije, ki s posameznimi elementi, tudi na ravni kostumografije (zanjo je poskrbel režiser sam), vnese nekaj komičnega materiala – a smeh ob spremljanju prikaza bivanja zgolj bazičnega obsega naposled pojenja. Ostra v oblikovanju podobe družbe, ki ni zmožna razviti resnične človečnosti; s posluhom za sicer redkobesedno dramo, v kateri pa ne manjkajo prizori masturbiranja, seksa ali nekontroliranega iztrebljanja in ki jo v svojem branju intenzivira do režijskega sklepa, vnosa poporodnega žrtvovanja kot temačnejšega zaključka od bolj odprtih možnosti dramskega konca.

(Ana Perne, Dnevnik)
----------------------------------

Geniji iz hleva.
Kranj ni daleč. Četudi niste Kranjčani. Ne potovanje z avtobusom ni drago. Niti z vlakom. Še pot s kolesom – ali peš – se zdi sprejemljiva. Da, »mala malica«, če veste, kaj vas v Prešernovem gledališču Kranj čaka: predstava »Pri Hlevarjevih«, drama, ki jo je leta 1971 napisal nemški pisatelj Franz XaverKroetz (po istem delu je, zanimivo, napisal tudi opero), ki je pretresljiva zgodba o duševno zaostali deklici v duhovno zaostalem, nestrpnem okolju družine na vasi, izkoriščeni in posiljene Beppi. Zgodba gledalca prevzame v trenutku – in ga ne izpusti do konca predstave in čeprav je dolga uro in pol, se zdi, da še nobena ura in pol ni minila hitreje.In tudi gledalci so prizorišče, presenetljivo (ali pa tudi ne) zapustili presenetljivo hitro: vemo zakaj – ni ga bilo, ki ga trpka zgodba in genialna igra ni prevzela. Hlevarjeva žena je Vesna Jevnikar. Hlevar je Borut Veselko. Sepp je Peter Musevski. »To vlogo je pa Vesna zagotovo nosila s seboj domov, kajne?« smo pobarali Vesninega moža Uroša Slaparja, ki nas je zgovorno pogledal: »Ne morete si misliti, kako.«Ona, Beppi, je Vesna Slapar. Verjamemo, da ji tudi Borštnikova nagrada za vlogo ni nedosegljiva.

(Vito Tofaj, revija Jana)

 

 

Gorenjski glas
Igor Kavčič

Smrt čustev v tišini hleva
Druga letošnja premiera v Prešernovem gledališču, ljudska igra Pri Hlevarjevih Franza Xaverja Kroetza, v režiji Eduarda Milerja, premierne publike ni pustila hladne. Niti je ni ogrela, ampak jo je presunila.
Toliko človeškega brezčutja in primitivnosti, priučene grobosti, duhovne bede, verbalne pohabe, vsesplošne omejenosti in tako veliko vsega, kar človeka ropa dostojnega življenja, v uri in pol gledalcu zapre usta. Tišina. Začetek nove sezone v Prešernovem gledališču je bil z ljudsko igro Pri Hlevarjevih dovolj šokanten, da je dolgotrajen aplavz sledil šele po trenutku tišine. Prešernovo gledališče tudi z novo predstavo sledi kritičnemu pogledu na družbene anomalije, tokrat pa se že tretjič v zadnjih letih podaja tudi v zakladnico povojne nemške dramatike.
Družina Hlevarjevih živi na kmetiji nekje v Bavarskih hribih. Oče (Borut Veselko), mati (Vesna Jevnikar) in petnajstletno mentalno prizadeto dekle Beppi (Vesna Slapar), ki se je starša zaradi njenega stanja sramujeta in jo fizično in psihično maltretirata. Na kmetiji živi še hlapec Sepp (Peter Musevski), ki dekle spolno zlorablja. Že uvodna scena Hlevarjevih pri obedu nam da vedeti, da v predstavi ne bo lepega. Četverica ni sposobna na kulturen način komunicirati med seboj, oče se godrnjaje pogovarja sam s sabo, mama je zadirčna in ukazovalna, hlapec na nizki stopnji besedne artikulacije, dekle je kot nekakšen odpadek in ima težave z izgovorjavo. Pod kožo vam bo zlezel občutek, da nihče nikogar ne mara, da so vsi vsem odveč in da so po sili razmer skupaj v tisti »štali«. Hlevskem vzdušju je prilagojena tudi izvirna in zgodbi zelo domača scenografija, ki jo je podpisal Branko Hojnik. Med tistimi škrbastimi deskami, stajami in slamo se počne vse, obeduje, počiva, opravlja potrebo, seksa, vozi z vrtiljakom, abortira … in vse to se počne živalsko brez kakršnekoli empatije med glavnimi liki. Nekako se nam zdi, da je to ves svet, ki ga na »hlevarjevini« sploh poznajo.
Kroetzovo besedilo je bilo prvič uprizorjeno leta 1972 v Hamburgu in je zaradi svoje brutalnosti takrat po Nemčiji zbudilo precej polemik. Igra je za kontroverzno veljala še leta po tem in za tako jo imamo tudi štirideset let kasneje, ko tako burnega odziva sicer ne more več doseči, nam pa vsekakor pomaga odstirati, kakšen je naš odnos do drugačnih, kako smo nestrpni do njih in smo hkrati nezmožni pridi do človeka. Danes se lahko iz preteklosti  učimo, kako naš svet, sicer na sodobnejše drugačen način, spet lahko postane čustveno in duhovno prazen. Mar nimate občutka, da v prvo vrsto spet stopa primitivizem. Odrsko dogajanje nas kar sili k povezavam z aktualnim trenutkom, ki je v mnogočem v odnosu človek – človek enako brutalen, čeprav navzven ne tako grob kot v predstavi. Predstava nima veliko besedila, pogosto govori tišina. Mar ni grozen občutek, ko se vam zazdi, da se Beppi šele skozi posilstvo osvobodi, da skozi te zlorabe doživi nekaj lepega, po razkritju pa se spet vrne v življenja kletko, od koder ni izhoda. Ustvarjalni tandem režiser Eduard Miler in dramaturginja Žanina Mirčevska sta tudi v najmanjših podrobnosti znala pokazati in poudariti vso bedo človeških ne-odnosov, v zgodbi, ki vse do samega zaključka ne popušča, se lahko dokažejo tudi igralci. 
V glavni vlogi Beppi nastopa izjemna Vesna Slapar, ki se je do potankosti vživela v lik, bodisi v vsem, kar prinaša njena mentalna prizadetost, od giba, govora, komunikacije, do različnih čustvenih stanj, v katerih naj se dekle nahaja. Tudi »božji otroci« imajo čustva. Vloga bo nedvomno še nekaj časa »šla« s Slaparjevo. Prav tako se je v liku Seppa odlično znašel Peter Musevski. Grob in neandertalski, a hkrati dober in ustrežljiv. Hlevsko sliko dopolnjujeta Borut Veselko in Vesna Jevnikar, ki posebej izstopata v odločitvi, kaj narediti s hčerinim še nerojenim »pankrtom«. Suverena v svojem početju, hkrati pa ujeta v lastno bedno življenje.  
 

Radio Slovenija 1
Tadeja Krečič

Po ogledu sinočnje predstave človek osupnjeno obsedi na sedežu, zaradi več vzrokov: od moči gledališča, od grozote teme, od izvrstnosti do rečenosti, celostnosti postavitve, od igralskih kreacij izmed katerih izstopa odlična Vesna Slapar kot deklica Beppi. Beppi je v današnjem jeziku odraščajoči otrok s posebnimi potrebami. V
jeziku primitivnih Hlevarjevih pa defekten pamž nad katerim se znašajo vsi, tako mama kot oče pa hlapec Sep. Ta jo spolno zlorablja, a jo ima na nek omejen in infantilen način tudi rad. In je pravzaprav tisti, zaradi katerega deklica odraste, se vzpostavi kot samostojen subjekt in naredi kar misli in čuti, da mora. Vse to se dogaja tam, kamor postavi dramo naslov, v hlevu, v štali. Prostor namenjen živalim določa ljudi, ki naj bi bili dvignjeni nad
živalskost, a niso. Nič, niti beseda, govor, niti razmislek, niti religija, niti ljubezen do svojega otroka teh ljudi ne dviga na višjo raven življenja in doživljanja. In Kroetzev tekst ter Milerjeva postavitev jih kaže, zadrte, omejene, umazane, jezne, nasilne, z grobo govorico v gorenjskem dialektu, adaptacijo je naredil Ciril Roblek, lektorica je bila Barbara Rogelj.
Njihovo življenje je štala v najširšem pomenu. Na odru jo ustvarjajo late z vseh strani, tla, pod se maje in odpira v vrzeli, ki imajo razne funkcije in namene. Scenograf je bil Branko Hojnik. V tej prepišni leseni škatli se je v uri in pol na pretresljiv način oblikoval in odigral naturalistično inscenirani svet vsakršne človeške bede, v kateri malo svetleje brli duša tiste,
ki jo družba zaničuje. Hlevarjevi torej izjemen dosežek celotne ekipe Prešernovega gledališča Kranj.

Radio Triglav
Romana Purkart

 Hlevarjevi kranjskega Prešernovega gledališča so ogledalo primitivizmu kot viru nesreče in neskončnih človeških problemov, ki se nikoli ne končajo. Predstava je tako rekoč strel med oči. Kroetz pripoveduje zgodbo o duševno zaostale deklice Beppi, igra jo izvrstna Vesna Slapar, razkriva, da je duhovna omejenost hujša od mentalne. Drama pokaže, kakšno gorje prinesejo nerazgledanost in elementarno obnašanje
po instinktu. V Kroetzovem tekstu izpostavljena problematika duševno zaostale deklice v izrazito nestrpnem ozkem kmečkem okolju na Bavarskem, nedaleč od naše sredine in slovenske mentalitete, opozarja režiser Eduard Miler. Boga boječnost in trdosrčnost, stara slovenska zgodba, gresta z roko v roki in povzročita neizmerno gorje duševno zaostali mladoletni deklici Beppi, ki je žrtev predsodkov, sovraštva, spolnega, fizičnega in
psihološkega maltretiranja lastne družine. Scena za predstavo je hlev, kjer se odvija cela zgodba do njenega bridkega konca. Sporočilo je jasno. Beppi, ki sveta ne razume in ki od njega vse svoje življenje dobiva le udarce in ponižanje, je kljub detomoru edina, katere duša je čista in neomadeževana. Borut Veselko kot oče, Vesna Jevnikar kot mati in Peter Musevski kot delavec so se odlično odrezal. Režiser Eduard Miler pa je vsekakor zelo
natančno in popolnoma brezkompromisno nastavil ogledalo naši družbi ali kot pravi sam, strašna je podoba sveta, ki je oropan nadgradnje, podoba sveta brez kulture, izobrazbe, humanosti, duhovnosti. Kranjsko gledališče vsekakor ostaja gledališče s prepoznavnim obrazom.
 

Dnevnik
Ana Perne

Z uprizoritvijo igre Pri Hlevarjevih nemškega dramatika Franza Xaverja Kroetza Prešernovo gledališče Kranj tudi v novi sezoni nadaljuje repertoarno linijo ljudskih iger, ki – umeščene v vaško okolje oziroma majhne kraje – podajajo vpogled v provincialno mentaliteto. Po Sperrovih Lovskih scenah iz Spodnje Bavarske in drami Močan rod Marieluise Fleißer, oziroma ukvarjanju z delovanjem »vsakdanjega fašizma« pri prvih in slikanju družine kot družbe v malem pri drugi, se tudi tokratna dramska predloga zgošča okrog zadrtosti znotraj majhne skupnosti. In tako kot prejšnji dve igri ob uprizoritvenem prenosu v slovenski prostor izvorna bavarska umeščenost najde ustreznico v gorenjski regiji oziroma uporabi tamkajšnjega narečja.
Igro iz leta 1971, ki sta jo za slovensko praizvedbo prevedla režiser in dramaturginja uprizoritve, Eduard Miler in Žanina Mirčevska, je v gorenjščino priredil Ciril Roblek. Da »u živlenu ni meu zegna«, izvemo o eni izmed oseb v uvodu v igro, pa da je »usak soje sreče kuvač«, kakor pravijo tovrstni pregovori, ki jih zakonca Hlevar pridno uporabljata, ne da bi se dejansko zavedala manka, ki se ob njih kaže – in sicer manka pristnejše, celovite verbalne komunikacije. A takšno soočenje s štirimi osebami igre je pravzaprav uprizoritvena izpeljava oziroma premena dramskega začetka na način ostrega vstopa v dejanje: osebe zagledamo že takoj skupaj, vsako v svoji »luknji« pri obedu (mlaskavem hranjenju) v osrčju doma, ki, izhajajoč iz Kroetzevega naslova, dobi podobo hleva. Vendar scenografska zasnova Branka Hojnika, iz desk zbito prizorišče z več odprtinami (v talnih se nahaja tudi seno), ni le enostavna upodobitev naslovnega poimenovanja, temveč deluje širše: z oblikovnim osredotočanjem na bistveno denimo omogoči gladke prehode v prostorskih spremembah, odprtine pa služijo tudi prikazu omejenosti. V hlevu se srečamo z ozkostjo pogleda in grobostjo ravnanja; tu je še duševna prizadetost mladoletnice, dekleta s posebnimi potrebami Beppi, ki je od bližnjih deležna predvsem udarcev vsakršnih oblik, a bolj kot njena prizadetost je opazna duhovna prizadetost tistih, ki ji te udarce zadajajo.
Vesna Slapar v vlogi Beppi prepričljivo poda vrsto čustvenih stanj, skozi katera prehaja dekle: strah, da bi ji, ker je po omejenem prepričanju prestara za igro s punčkami, odvzeli njeno dragoceno imetje, povzroči panično reakcijo, ob stiku s šaljivostjo tudi njo prevzame veselje za male domislice, navdušena večkrat posnema dejanje, ki se ji zdi zabavno. Polnokrvno utelešenje Beppi, tako v telesni drži kot mimiki, je v ospredju igralskih interpretacij, a izraziti so tudi prispevki drugih treh nastopajočih, Petra Musevskega v vlogi hlapca Seppa, ki Beppi zlorablja, a je do nje tudi zelo topel, in ki se pravzaprav kot moški realizira šele v odnosu z njo, Vesne Jevnikar, ki kot Hlevarjeva izvaja strašen pritisk nad Beppi, nestrpna že zaradi dekletovih napak in težav pri branju, groba, saj zmore gledati z le ene perspektive; in takšen je tudi njen mož Hlevar Boruta Veselka, brutalen, brez sočutja do živega bitja, psa, ko ga vodi gon po maščevanju.
Pri Hlevarjevih je v režiji Eduarda Milerja ostra uprizoritev, vse od ekspozicije, ki s posameznimi elementi, tudi na ravni kostumografije (zanjo je poskrbel režiser sam), vnese nekaj komičnega materiala – a smeh ob spremljanju prikaza bivanja zgolj bazičnega obsega naposled pojenja. Ostra v oblikovanju podobe družbe, ki ni zmožna razviti resnične človečnosti; s posluhom za sicer redkobesedno dramo, v kateri pa ne manjkajo prizori masturbiranja, seksa ali nekontroliranega iztrebljanja in ki jo v svojem branju intenzivira do režijskega sklepa, vnosa poporodnega žrtvovanja kot temačnejšega zaključka od bolj odprtih možnosti dramskega konca. 
 

Franz Xaver Kroetz
Prva slovenska uprizoritev
Premiera
2.10.2014
Naslov izvirnika
Stallerhof
Prevajalca
Eduard Miler in Žanina Mirčevska
Režiser, kostumograf in avtor izbora glasbe
Eduard Miler
Dramaturginja
Žanina Mirčevska
Scernograf
Branko Hojnik
Lektorica
Barbara Rogelj
Adaptacija v gorenjščino
Ciril Roblek
Asistentka kostumografa
Bojana Fornazarič
Igrajo
Hlevarjeva, njegova žena
Vesna Jevnikar
Beppi
Vesna Slapar
Sepp
Peter Musevski (1965 - 2020)
Hlevar
Borut Veselko
Tehnično osebje
Oblikovalec svetlobe Drago Cerkovnik Oblikovalec maske Matej Pajntar