PGK

Enrico Luttmann

Sen

Komedija o umetnosti in življenju nasploh.

Sredi galerije moderne umetnosti na stolu negibno sedi moški z zaprtimi očmi in varnostnika spravlja v zadrego, saj se ne odzove na njune poskuse, da bi ga zbudila. Kaj naj z njim? Je gluh, v komi, mrtev? V reševanje nenavadne situacije ne vključita samo njegove žene, ampak tudi zdravnika, kritika, umetnika in druge.

Komedija Sen z inteligentnim humorjem, nepričakovanimi obrati in prikazom absurdnih situacij skozi smeh »izriše« podobo sodobnega časa in izgubljenosti posameznika v njem. Režiserka Mateja Koležnik s svojo precizno režijsko poetiko in sodobnim estetskim pristopom tako rekoč idealna izbira za uprizoritev te vrste zahtevnega komedijskega žanra.

O avtorju

Enrico Luttman se je rodil leta 1965 v Trstu. Dokončal je študij angleščine, francoščine in nemščine, prav tako pa je tudi diplomiral iz igre v Milanu. Igral je v Stalnem gledališču Benečije in Julijske krajine in v Rimu, kjer je tudi režiral več predstav. Poleg izvirne dramatike tudi prevaja, piše odrske priredbe ter ustvarja za televizijo. Njegove drame so uprizarjali v Italiji, Angliji in na Slovaškem. Zanje pa je prejel kar nekaj nagrad in priznanj.

O režiserju

Režiserka Mateja Koležnik je nagrajenka Prešernovega sklada in dobitnica odmevnih nagrad na Borštnikovem srečanju, festivalih SKUP, Zlati lev v Umagu, Gavellovih večerih v Zagrebu, Assitej v Čakovcu in drugje v tujini, kranjsko občinstvo pa jo najbolj pozna po odmevnih režijah predstav, ki jih je na oder postavila v našem gledališču: Gogoljevem Revizorju, Gospodični Juliji A. Strindberga, Push up 1–3 R. Schimmelpfenniga in Kako sem se naučila voziti P. Vogel.

Pogledi

Vesna Jurca Tadel

»Sen v kranjskem gledališču mine hitro in ob njem se zabava vsa dvorana, ne glede na to, da puščice ciljajo tudi v predstavnike slovenskega kulturnega esteblišmenta; in ne glede na to, da bi lahko zatresel temelje kulturne produkcije, če bi ga vzeli zares. Na absurdnem primeru s področja vizualne umetnosti pokaže seveda na popolnost in nedotakljivost prevladujočega zaprtega sistema kulturne produkcije in refleksije, ki marsikdaj služi le lastnemu perpetuiranju. S tem je kranjsko gledališče 'tudi samemu sebi' takoj na začetku sezone vzpostavilo provokativen memento.«

Dnevnik

Ana Perne

»Delirij«, ki se resda ne odvije v pospešenem tempu, a stopnjuje oziroma skrbno gradi zaplete znotraj gledališke situacije, zna gledalca presenetiti z vključitvijo nove osebe, ki v avditoriju nemara zaseda prav sosednj istol (sčasoma je pri teh vstopanjih iz vrst občinstva sicer že prisotne nekaj predvidljivosti). Dogajanje lomijo izpovedi »spečega« moškega, negibnega v svojem »umetniškem« položaju, ki s svojo pripovedjo človeka-v-izginjanju morda povabi h kontemplaciji. Morda, kajti v uprizoritvi vendar prevlada komedijska narava, tista, ki na primer nastaja na osnovi besednih iger, ali ona, ki jo recimo sproži označevanje stvaritev za umetniške. Sen je predstava, ki se na komično absurden način loteva vprašanja umetnosti in splošne odtujenosti sodobnega časa.

Radio Slovenija

Staša Grahek

V uprizoritvi Mateje Koležnik je prišlo do izraza oboje, tako poudarki o izmuzljivosti umetnosti kot melanholični podton besedila, ki zadeva človekov obstoj in smisel, čeprav je komično seveda prevladalo nad resnobnim. V učinkoviti scenografiji Iva Knezoviča in v kostumih Alena Hranitelja je v igri mogoče videti nekaj izvrstnih likov, med njimi omenimo le nevrotično umetnico Darjo Reichman, varnostniško-razbojniški par, Vesna Slapar in Peter Musevski, in kritičarko Vesna Pernarčič.