/... Sočasno, ko v münchenskem gledališču Kammerspiele, ki institucionalno velja za Stadttheater (mestno gledališče), Matthias Lilienthal, nekdanji sodelavec Franka Castorfa in Christopha Schlingensiefa, s pomočjo kolektivov, kot sta Gob Squad in Rimini Protokoll, odpira vprašanje o razmerju med performansom in igralskim gledališčem ter s tem razburka nemško gledališko javnost, lahko spremljamo nekaj podobnega tudi v Kranju in na Ptuju v sorodnem gledališkem okolju v avtorskem projektu režiserja Jerneja Lorencija in igralske ekipe. /
STENICA
Globalizacija in kapitalistično tržni sistemi ter ameriška pop kultura se širijo v vse kotičke sveta. Kako se je posameznik, mali človek znašel in preživel v sistemih preteklosti in kako nas je vrtinec zgodovine peljal naprej, dokler nas ni izpljunil na obalah naše sodobnosti? Kako gledalcu približati idejno moč ironično-satiričnega odnosa do človeka in družbe? Najti moramo nove časovne in prostorske okvire utelešanja sedanjosti. Sedanjost moramo na novo aktualizirati. Tako Stenica Majakovskega postane naša.
Vaje. Odpiranja, iskanja, dileme in negotovosti. Aktualizacija Majakovskega narekuje improvizacije, pisanje novih monologov, prizorov, izmišljanje situacij in iskanje poti v besedilo kolektiva. Prvi del predstave je umeščen v čas po drugi svetovni vojni, v čas skupne Jugoslavije in graditve socializma. Ta ni omejen na eno samo točko, oziroma na ozko povojno obdobje, ampak se razteza vse do razpada konec osemdesetih. Časovni preskok za 50 let in znajdemo se v sodobnosti oziroma bližnji prihodnosti.
Toda, za sobivanje v družbi je vedno ključen odnos med posameznikom in kolektivom. Kako je bilo s posameznikom in svobodo pred 50-imi leti? In danes? Tako v socializmu kot kapitalizmu je posameznikova svoboda omejena. Kaj je včasih povezovalo kolektiv in kaj nas danes? Skupne ideje in solidarnost, ali vsiljiva ideologija, ubogljivost in strah pred avtoritetami. V sodobnem potrošniškem kapitalizmu je na pohodu ekstremni individualizem, a je posameznik izjemno omejen, podvržen ekonomiji prostega trga, včasih se zdi izgubljen. Povezujejo nas potrošniške navade, pop kultura ter ob vzponu ksenofobije in desnih politikov tudi strah pred sovražnikom, pred tujim in drugačnim.
Ponorčujmo se iz človeške slabosti in družbene distopičnosti. Hkrati pa preizprašajmo vrednote, iščimo utopijo in povezovanje.
NAGRADE
Na festivalu 52. Borštnikovo srečanje (2017) v Mariboru:
Borštnikova nagrada za igro - Gregor Zorc in Maruša Majer
Na festivalu 48. Teden slovenske drame (2018) v Kranju:
Šeligova nagrada ter nagrada občinstva
/... Tako kot naša zgodovina je tudi predstava zelo pisana, veliko je različnih odrskih postavitev, ki prinašajo različne gledališke žanre, od komedije do melodrame. Ti pri igralcu vzbujajo različna duševna stanja, od veselja in nostalgije do žalosti in tesnobe. Včasih se moramo nasmehniti, včasih nas zaboli. In če se na koncu vrnem na začetek: sledil je dolg, dolg aplavz. /
/... V dogajanju se med izrečenim in prikazanim nemalokrat kaže namerni kratki stik, dogodkovnost učinkuje kot na videz nestabilna podstat, kot ranljivi tok, ki naj bi temeljil na nepredvidljivi improvizaciji, zato je atmosfersko zmuzljiv, razbit, včasih tudi načrtno iritanten. Gre za uprizarjanje, ki se upira biti predvidljivo gledališko in uživa v nenehnem izmikanju poenotenih kodov izvedbe in kota opazovanja (pravzaprav pa ga prav to dela najbolj gledališkega v pravem pomenu). /
/... Izvrsten igralski kolektiv znotraj katerega ima vsak posameznik svoj izrazni prostor, notranja in zunanja dinamika predstave, vizualni, zvočni elementi, ter tehnično premišljeni dramaturgija in režija vse skupaj ustvarja konherentno predstavo z nepozabnimi detajli v igralskih bravurah. /