Lovro Kuhar - Prežihov Voranc
BOJ NA POŽIRALNIKU
Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj
Vorančev Boj na požiralniku, Solzice in Samorastniki veljajo za slovensko literarno klasiko, po filmskih upodobitvah pa so se globoko vtisnili v zgodovinski spomin slovenskega naroda. Pretresljiva zgodba Dihurjeve družine, ki bije boj za preživetje na težki, blatni zemlji, je dobesedno zapisana v naših genih. V današnjem času iz te kultne zgodbe razbiramo tudi tiste »spregledane«, še ne do konca izrečene plasti neizmerno krute zgodbe. V bitki z zemljo in v bitki za preživetje se je na kmetih dogajalo nasilje nad otroki in živalmi, ki je s svojo krutostjo zaznamovalo generacije in generacije. In mi smo »vnuki svojih dedov«; prav o tem nam želi spregovoriti Vorančev Boj na požiralniku. Spregovori nam o neizmerni krutosti, ki je posledica stiske in nemoči in se kot zla usoda prenaša iz roda v rod. Zgodba Dihurjeve družine tako ni le zgodba iz neke daljne ruralne preteklosti, ampak zgodba, ki jo še kako živimo tudi danes, ob socialnih stiskah zmeraj in vsak dan bolj in bolj, čeprav mogoče v malce bolj »sofisticirani« in prikriti obliki. Nasilje zaradi preživetvenih stisk in nemoči, v boju z zemljo in birokracijo, ne glede na vas ali mesto, zmeraj najde svojo pot do krutosti. Režiser Jernej Lorenci se bo tematike krutosti ter boja za preživetje dotaknil na svoj pretanjen in radikalen uprizoritveni način. O besedilu je zapisal:
»Družina Dihurjev je kakor da obsojena na propad.
Voda požira polja, bogati žrejo možnosti in priložnosti.
Bog si je v svoji odsotnosti nadel obraz praznoverja.
Boj je vojna brez konca.
Od poraza do poraza do – končnega poraza.
Telesa škripajo pod težo dela: težka telesa, skrivenčena.
Motne oči; težke roke mlatijo otroke. Prazni lonci.
S strani prežijo hijene: čakajo na končni poraz/propad.
Da požrejo, kar se da požreti. Da oskubijo. Izmolzejo.
Na grobovih potolčenih teles bodo gradili.
Supermarkete in katedrale.
Prežihov Voranc (Lovro Kuhar), slovenski Hemingway.
Otrok-kmet. Samouk.
Vojak (v I. svetovni vojni) in interniranec (v obeh svetovnih vojnah).
Emigrant (med letoma 1930 in 1939 živel na Dunaju, v Parizu, Moskvi; bil zaprt na Dunaju in v Pragi; obiskal Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Norveško, Poljsko, Švico, Turčijo, Madžarsko, Dansko, Švedsko in Finsko).
Ilegalec (v Parizu, na Dunaju, pa kasneje v Ljubljani med II. svetovno vojno).
Član OF.
Poslanec.
Pisatelj.
Človek.«
Lovro Kuhar - Prežihov Voranc
.jpg)
(Foto vir: Fototeka KOK, Obrazi slovesnkih pokrajin)
Prežihov Voranc, eden najvidnejših predstavnikov socialnega realizma, se je rodil v Podgori pri Kotljah, kjer je tudi končal osnovno šolo. Oče je bil tesar in kmečki najemnik Ivan Kuhar, mati Margareta (rojena Krautberger) po rodu iz nižje plemiške družine. Ob materinih pripovedih se je oblikoval Vorančev pripovedovalski dar. Ker so bili starši revni, dveh otrok niso mogli šolati, zato so na gimnazijo poslali brata Lojzeta, Lovro pa je ostal doma za pomoč na kmetiji. Zaradi tega se je izobraževal sam. Med novembrom 1915 in zgodnjo zimo 1916 se je boril kot avstro-ogrski vojak na soški fronti, preostanek vojne pa je preživel kot interniranec. Leta 1919 se je zaposlil kot delavec, nato kot uradnik v jeklarni na Ravnah. Ker je aktivno deloval v ilegalni KPJ, je moral leta 1930 v emigracijo; živel je na Dunaju, v Parizu in Moskvi. Kot agent kominterne je potoval po Evropi, zaradi komunistične dejavnosti je bil tudi večkrat zaprt. Sčasoma je postal eden vodilnih mož (član politbiroja CK) KPJ. Po sporu z Josipom Brozom Titom se je leta 1939 ilegalno vrnil v Slovenijo in skrivaj bival v Ljubljani. Do aprila 1941, začetka druge svetovne vojne v Jugoslaviji, se je umaknil iz politike in se posvetil pisanju. Po ustanovitvi OF se je znova aktiviral v partijskih organih in v različnih komisijah OF. V začetku leta 1943 so ga aretirali pripadniki MVAC in ga predali Italijanom. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v zapor v Begunje in nato na nadaljnja zasliševanja v Berlin. Nemci so mu med zasliševanji ponudili predsedniško mesto slovenske marionetne države, a je ponudbo odklonil. Do leta 1945 je bil v koncentracijskih taboriščih Sachsenhausen in Mauthausen, od koder se je po vojni vrnil v domači kraj.
Jernej Lorenci
(Foto: Nada Žgank)
Jernej Lorenci sodi v sam vrh slovenskih gledaliških režiserjev, v našem gledališču pa je do zdaj ustvaril že pet izjemnih uprizoritve, ki so se že vpisale v slovensko gledališko zgodovino. V Prešernovem gledališču je prvič režiral leta 2011, in sicer je drzno uprizoril besedilo Kako jemati njeno življenje sodobnega angleškega dramatika Martina Crimpa. Leta 2014 je za svoje režije (tudi za režijo omenjenega besedila) prejel nagrado Prešernovega sklada. Istega leta je z našim ansamblom uprizoril poetično besedilo Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič. Uprizoritev je prejela številne nagrade na festivalih doma in v tujini. Leta 2017 je pod njegovim režijskim vodstvom nastal avtorski projekt Stenica, ki je na 48. Tednu slovenske drame prejel Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti in nagrado občinstva. Istega leta je Lorenci prejel tudi najpomembnejše priznanje v evropskem gledališču – prestižno nagrado Evropske komisije za gledališča premio Europa. V sezoni 2020/2021 je v Prešernovem gledališču uprizoril sloviti Škofjeloški pasijon, ki je na lanskem Borštnikovem srečanju v Mariboru prejel nagrado za najboljšo predstavo festivala. Pred dvema letoma je predstava na 51. Tednu slovenske drame prejela tudi Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev festivala, igralec Blaž Setnikar in igralka Doroteja Nadrah pa sta za svoji vlogi dobila nagradi za najboljšo moško in žensko vlogo. V sezoni 2021/22 je v našem gledališču režiral avtorski projekt Pravljice našega otroštva. Igralec Gregor Zorc je za svojo vlogo v predstavi na letošnjem Tednu slovenske drame prejel nagrado za najboljšo moško vlogo.
