"Njihovo pripovedovanje je izrazilo osebno naravnano z interakcijo dogodkov iz lastnega oziroma družinskega življenja, kar vpletajo v zgodbe o Janku in Metki, Rdeči kapici, Paličici in tako naprej. Večkrat pripovedno nit oblikujejo po svojih željah oziroma po svoji logiki, dobro obrnejo v zlo in obratno, spletajo vzporedno zgodbo, kakršno si je pač predstavljala njihova otroška pamet. S tem procesom režijska zamisel (dramaturg Matic Starina) z odlično igralsko zasedbo neprisiljeno vplete avditorij v krog, iz katerega ni izhoda: tudi gledalci sami pri sebi oblikujejo svoj doživljaj znanih pravljic in s tem obrnejo spomin v čas, ki ga ni več."
PRAVLJICE NAŠEGA OTROŠTVA
Avtorski projekt
PRAVLJICE NAŠEGA OTROŠTVA
Koprodukcija s SNG Nova Gorica
V avtorskem projektu Pravljice našega otroštva se bo ekipa ustvarjalcev uprizoritve pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija spraševala o vlogi pravljic v osebnem življenju, o arhetipskem pomenu pravljic svojega otroštva in tudi o vlogi pravljic v kolektivnem nezavednem. Režiser Jernej Lorenci želi skupaj z igralci prodreti v korenine njihovega otroštva in skupaj z njimi ponovno »podoživeti« stanja in emocije, ki so jih doživljali ob pripovedovanju pravljic.
Ali kot je zapisal režiser sam: »Vrnili se bomo v naše otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, bomo obnovili čas, ko smo se čutili popolnoma varne, popolnoma cele, zlite z drugim, pripovedovalcem, in s seboj. Skušali bomo natančno rekonstruirati točno določene pripovedi, točno določene večere, osebe-pripovedovalce, prostore, svetlobo, vonje, glasove, občutke. Tudi mi, ki smo starši ali pa to nismo, smo pripovedovalci pravljic. Tudi naše večere bomo skušali rekonstruirati. So pa nekateri pripovedovalci iz našega otroštva že mrtvi. Kar sta v pravljici Nekoč in Večno, sta v življenju rojstvo in smrt. ›Življenje je noseče s smrtjo,‹ pravi Emile Cioran. Skušali bomo preplesti krožni čas pravljic in linearni čas življenja ter se trudili, da bodo naši mrtvi oživeli. Ker pravljica je izstop iz časa, je nad časom in je za vse čase. In vsa leta. Torej: hvalnica pravljici, hvalnica domišljiji, sprejetje smrti.«
FESTIVAL
53. Teden slovenske drame (2023)
NAGRADA
Nagrada igralcu Gregorju Zorcu za najboljšega igralca festivala 53. Teden slovenske drame (2031) za vlogo v uprizoritvi Pravljice našega otroštva
Jernej Lorenci
(Foto: Nada Žgank)
Jernej Lorenci sodi v sam vrh slovenskih gledaliških režiserjev, v našem gledališču pa je do zdaj ustvaril že štiri izjemne uprizoritve, ki so se že vpisale v slovensko gledališko zgodovino. V Prešernovem gledališču je prvič režiral leta 2011, in sicer je drzno uprizoril besedilo Kako jemati njeno življenje sodobnega angleškega dramatika Martina Crimpa. Leta 2014 je za svoje režije (tudi za režijo pravkar omenjenega besedila) prejel nagrado Prešernovega sklada. Istega leta je z našim ansamblom uprizoril poetično besedilo Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič. Uprizoritev je prejela številne nagrade na festivalih doma in v tujini. Leta 2017 je pod njegovim režijskim vodstvom nastal avtorski projekt Stenica, ki je na 48. Tednu slovenske drame prejel Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti in nagrado občinstva. Istega leta je Lorenci prejel tudi najpomembnejše priznanje v evropskem gledališču – prestižno nagrado Evropske komisije za gledališča premio Europa. V sezoni 2020/2021 pa je v Prešernovem gledališču uprizoril svoj »pogled« na sloviti Škofjeloški pasijon.
Za svojo referenco pri avtorskem projektu Pravljice našega otroštva si je Jernej Lorenci izbral slovita avtorja Gastona Bachelarda in Bruna Bettelheima, ki se v svojih delih na poglobljen način ukvarjata s fenomenom pravljic ter njihovim vplivom na posameznikovo nezavedno in družbo kot celoto.
»Otroštvo je gotovo večje kot stvarstvo.«
»V naših sanjah je dom vedno velika zibka.«
»Vse, kar moram povedati o hiši mojega
otroštva, je tisto, kar me prestavi v položaj
onirizma, na prag sanjarjenja, kjer se bom
odpočil v svoji preteklosti.«
»Srečen je otrok, ki je imel v lasti, ki je zares
posedoval svoje samote.«
»Izmišljati si bo zmeraj večje kot živeti.«
Gaston Bachelard: Poetika prostora
»Medtem ko mitični junaki pridobijo
nesmrtnost in z njo večno življenje v nebesih,
glavni junak pravljice srečno živi do konca
svojih dni med nami, na zemlji.«
»In kar je najpomembnejše, otrok lahko, ker
pravljica zagotavlja srečen konec, brez strahu
dovoli, da se, medtem ko se razvija zgodba,
razkriva njegovo nezavedno, saj ve, da bo ne
glede na to, kaj bo ugotovil, živel srečno do
konca svojih dni.«
Bruno Bettelheim: Rabe čudežnega
"Lorenci poskuša zajeti prvotno besedilo življenja, tisto, kar je nastopajoče zaznamovalo in jih obogatilo z osebno specifiko, iz pravljičnega korpusa poskuša najti tisto najbolj določujočo izkušnjo in potem v drugem delu najti situacije, ki so posledice tistega prebranega, tistega, za kar smo bili predisponirani, in pri tem je nekaj močnih osebnih momentov..."
"Ko v tej razširjeni intimi - igralski ansambel pripoveduje v domačnem ambientu na dveh kavčih - poslušamo posamezne pripovedi, najbrž ne moremo povsem odmisliti svojega pogleda nanje, morda se nam prikažejo celo spomini iz lastnega otroštva. Zgodbe, ki jih pripovedujejo igralke in igralci (o povoženi divjadi, o čarobnosti podstrešja starih staršev, babičinega dnevnika o varovanju vnukinje, srečnem otroštvu), ali pa razmišljanja o starosti, spodbudah, ki jih potrebujemo za ustvarjanje, so namreč osebne, a hkrati dovolj univerzalne, da se tudi mi najdemo v njih."
https://www.gorenjskiglas.si/article/20220515/C/220519866/1168/ali-se-znamo-poslusati-pravljice
"Ganljiva predstava, ki temelji na izkušnjah, avtobiografiji in podoživljanju, v gledalcu vzbudi občutek topline, radosti in nostalgije. Gledalec doživlja skupaj z igralci, vzpostavi se občutek povezanosti in pripadnosti. V njem prebudi spomine na lastne izkušnje, lastno doživljanje, popelje ga nazaj v otroštvo, spomni ga na njegov izvor, odraščanje, obraze, ki so odraščali z njim, in na podobnosti ter razlike, ki se pri posamezniku ohranjajo skozi obdobja razvoja. Ideja predstave je namenjena vsem generacijam, tudi našim prednikom in zanamcem."
"Znameniti gledališki režiser se je v avtorskem projektil Pravljice našega otroštva z igralci Prešernovega gledališča Kran j in SNG Nova Gorica odpravil na skorajda noro pot odkrivanja vlog pravljic v našem življenju."
"Gregor Zorc je v drugem delu naredil dramaturško in simbolno popolno zgodbo, s kleščami za striženje nohtov je izrisal duhovit in pretresljiv lok od babice do pravnuka, Rdečo kapico in drugo zasebno zgodbo pa narativno in tematsko povezal z izbiro perfektno zaigrane živalske perspektive. Kot soavtor in kot izvajalec se je potrdil kot idealen Lorencijev sodelavec. Doroteja Nadrah je predvsem v zgodbi o prestrašeni deklici v drugem delu (ki je korespondirala s pravljico o Janku in Metki v prvem delu) izvrstno poustvarila atmosfero strahu in suspenza. Darja Reichman je s pripovedjo o(b) Zvezdnih tolarjih in z izpostavitvijo minljivosti in starosti vnesla v uprizoritev nekaj najbolj resnobnih momentov. Vesna Pernarčič je vlogo gostiteljice, gledališke mame, v drugem delu suvereno povezala s pripovedjo o svojih dveh družinah, svojih starših in svojem starševstvu, željah, predstavah in realnosti. Urška Taufer je žarela kot Palčica, dolgo popotovanje je bilo v njeni interpretaciji in z njeno zgodbo o posebni babici bolj kot dolga preizkušnja izraz večnega iskateljstva in svobodomiselnosti. Blaž Setnikar je s pravljico o krompirčku in njenim nadaljevanjem samoironično preizpraševal svoje aspiracije in možnosti. Iztok Mlakar je v uprizoritev tako rekoč prinesel ready made, njegovi kantavtorski in gledališki monološki nastopi so tako prepoznavni in so ga tako zaznamovali, da sestopa ni mogoče pričakovati, tudi recitiranje verzov je mogoče razumeti kot priznanje, da je najboljše zgodbe povedal v svojih pesmih."
https://www.vecer.com/kultura/gledaliska-kritika-kako-v-nas-prezivijo-pravljice-10281135
Čas pravljic, čas življenja, čas smrti
"Pravljice našega otroštva, ki je nastala v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in SNG Nova Gorica, je sicer avtorski projekt Jerneja Lorencija. Skupaj z igralci prodira v korenine otroštva ter podoživlja stanja in čustva med pripovedovanjem pravljic. »Vrnili se bomo v naše otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, bomo obnovili čas, ko smo se počutili popolnoma varne, popolnoma cele, zlite z drugim pripovedovalcem in s seboj,« je razložil Jernej, mi pa lahko le ponovimo, kar so ob rob predstave zapisali ustvarjalci, torej da je predstava hvalnica pravljici in domišljiji ter sprejetje smrti. Torej je takšna, kot smo pričakovali, da bo."
Pravljice našega otroštva
V Prešernovem gledališču Kranj so premierno uprizorili avtorski projekt Pravljice našega otroštva, kjer se je ekipa ustvarjalcev pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija spraševala o vlogi pravljic v osebnem življenju, o arhetipskem pomenu pravljic posameznikovega otroštva in tudi vlogi pravljic v kolektivnem nezavednem. Gledalci so se na koncu strinjali, da so igralci odlično prodrli v korenine otroštva ter jim pomagali podoživeti stanja in čustva, ki so jih doživljali ob pripovedovanju pravljic.
Lorencijeva vrnitev v preteklost
Režiser s kranjskim in novogoriškim gledališčem predstavlja Pravljice našega otroštva.
"Pravljice našega otroštva so predstava, ki ima potencial, da nam pomaga prisluhniti sočloveku ter razširiti območje naše empatije."
Premiera avtorskega projekta Pravljice našega otroštva
Pogovor z ustvarjalci predstave
"/.../ v tej luči so Pravljice našega otroštva izrazito prepričljiv izdelek, preveva jih tista topla nežnost, ki jo vzbuja že sam naslov. Ustvarjalna ekipa skozi uprizoritev stopa na videz ležerno, pri čemer še vedno ustvarja prostor za igralsko presežne trenutke in mojstrsko izbrušene emotivne atmosfere."
https://veza.sigledal.org/kritika/sladkosti-in-grenkobe-casa-nedolznosti-r
" Vzpostavljeno je nekakšno varno in udobno gnezdo z »dekameronskim« vzdušjem, ki omogoča prostor in polet pripovedim ...
V tem procesu so posamezni igralke in igralci segli bolj ali manj globoko v svojo notranjost, vzpostavili in izpričali različno mero razumske in čustvene distance, odvisno od (samo)refleksije, odkrito(srčno)sti, nemara tudi od pripravljenosti na terapevtski »mazohizem« ...
Ko je pripoved v središču, se ji ostali elementi (postavitve) podredijo. Svetloba redko loči oder od avditorija ali poudari samo eno osebo, glasba je tiha; v »luči obréda« smo skupaj, ob izpostavljanju intime ni skrivanja.
Predstava je vešče skomponirana v (dvodelno) pripovedno celoto, ki nam v treh urah in pol kaže in odpira vrata ne le do naših lastnih intimnih svetov …, temveč tudi do rádosti in bridkósti ob ljudeh, ki so nas zaznamovali."
Kako na odru zvenijo pravljice
Z velikimi mitskimi zgodbami se je režiser Jernej Lorenci ukvarjal že več zadnjih let. »Zdaj pa me je zanimalo, kako zvenijo pravljice na odru, za odrasle. Mi si pripovedujemo pravljice, igralci si pripovedujejo pravljice. Kot veste, sem obseden s pripovedovalskim gledališčem. Zdi se mi, da to intenzivno neoliberalno kulturo očesa spoznavamo, da nas ubija, prazni, hromi in vedno bolj potrebujemo bližino na nek specifičen način, ki je bližina pripovedovanja oziroma zgodbe, da bolj zaupamo gledalcu in njegovi sposobnosti imaginacije.«
https://www.zurnal24.si/gorenjska/kako-na-odru-zvenijo-pravljice-385189
Kako zvenijo pravljice na odru za odrasle? Lorenci s predstavo, ki prodira v korenine otroštva.
"Zakaj se delam, da sem odrasel in odgovoren ter pameten in da poznam odgovore, zakaj se pretvarjam, da me ni strah," se sprašuje režiser Jernej Lorenci ob premierni uprizoritvi avtorskega projekta, ki ga je naslovil Pravljice našega otroštva.
Pravljica je izstop iz časa. Je nad časom in je za vse čase in vsa leta. Tako je razmišljal režiser Jernej Lorenci ob nastajanju predstave Pravljice našega otroštva. Avtorski projekt, ki je nastal v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranjin SNG Nova Gorica bodo čez nekaj trenutkov premierno uprizorili v kranjskem gledališču.
Iskanje izgubljene bližine
Kot zadnjo premiero letošnje sezone bodo v Prešernovem gledališču Kranj v ponedeljek uprizorili avtorski projekt Pravljice našega otroštva v režiji Jerneja Lorencija. Predstava je nastajala v skupni produkciji s SNG Nova Gorica, kjer bo na sporedu jeseni.
https://www.dnevnik.si/1042987685
Lorenci s kranjskim in novogoriškim gledališčem predstavlja Pravljice našega otroštva
Kot je na novinarski konferenci v Kranju povedal Lorenci , ga je zanimalo, kako zvenijo pravljice na odru za odrasle, kako jih pripovedovati in ali ga nagovarjajo, katere centre njegove notranjosti odpirajo, ali učinkujejo nanj in kako ter koliko je še otroka v njem.