O predstavi

Micika je ljubila Anzelna in Anzel je ljubil Miciko. Toda njuna ljubezen ni imela srečne prihodnosti. Šla je v grob skupaj z Anzelnom, Miciki pa ostane življenje, ki ga noče, življenje, kakršno ji hočejo vsiliti drugi ...

Drama Mrtvec pride po ljubico ima korenine v istoimenski ljudski pesmi in tudi v Prešernovi predelavi Burgerjeve Lenore. Avtorica je temo obdelala pretresljivo in drugače, jo uzrla iz drugih zornih kotov. Tako skozi shizofrenijo uvede dve junakinji, dve Miciki, ki se borita za prevlado oziroma preživetje. Ob njiju je tu še sveti Tadej, potovec, videc, spovedovalec grehov. Pa dve materi. Micikina in Mlinarjeva. Nobena od njiju ni ušla ostremu peresu Makarovičeve. Mlinarjeva še mrtva ošteva sina in mu daje navodila, kako naj žaluje za njo. Ker ga v vsem tako prekaša in ga spominja, da je zanj žrtvovala vse, ji dolguje vsaj to, da ravna tako, kot je njej prav. Druga Micika od Mlinarja preračunljivo zahteva, naj nanjo prepiše mlin, če hoče, da se bo poročila z njim. Pravi, da bo mlin potem lahko zažgala pri belem dnevu, saj bo njen. Pozna namreč strašno skrivnost, in sicer, da je Mlinar položil roko na Anzelna, njenega mrtvega ljubega. Prve Micike ni več, ker za pravo ljubezen v takem svetu ni prostora.

O avtorici

Svetlano Makarovič zagotovo poznajo Slovenci vseh generacij. Svoj talent razdaja na vseh poljih literature, od poezije do lutkovnih iger za otroke.

Začetek njene ustvarjalne poti je močno povezan z gledališčem, saj se je po končanem študiju dramske igre najprej preizkusila na odrih Mestnega gledališča in ljubljanske Drame. Gledališču je svoj obolus že kmalu poklonila z besedili Smrad opera, Sen zelenjavne noči in Mrtvec pride po ljubico, v spominu kranjskega občinstva pa je nedvomno ostala njena komedija Teta Magda. Skorajda nepotrebno je omenjati njen ogromni opus za otroke, od pravljic do gledaliških del, ki jih najmlajše občinstvo gleda z neizmernim navdušenjem. Med igranimi predstavami, namenjenimi otrokom, je bila nepozabna tudi Sapramiška v Prešernovem gledališču.

O režiserju

Jernej Lorenci je gledališki režiser, ki s svojimi uprizoritvami že več kot petnajst let burka slovensko gledališko morje, njegov gledališki zalet pa pušča brazde tudi drugod. Bil je umetniški vodja Gledališča Ptuj, za režijsko delo pa je prejel mnogo domačih in mednarodnih nagrad. Leta 2006 je postal asistent, leto kasneje pa docent za področje gledališke in radijske režije na ljubljanski AGRFT.

V Prešernovem gledališču se je kot režiser predstavil v sezoni 2011/2012 z drzno postavitvijo kultnega besedila sodobne angleške dramatike Kako jemati njeno življenje Martina Crimpa. Na lanskem Borštnikovem srečanju je predstava Nevihta Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega v njegovi režiji in izvedbi MGL prejela kar devet nagrad, tudi za najboljšo uprizoritev in režijo.

MRTVEC NA FESTIVALIH: 

NAGRADE:

• Posebno priznanje žirije za izvajanje glasbe v živo na 38. Dnevih satire Fadila Hadžića (2014) v Zagrebu
• Nagrada DSGKT za najboljšo uprizoritev v sezoni 2013/2014 na festivalu 49. Borštnikovo srečanje (2014), Maribor
• Ana Urbanc - Borštnikova nagrada za mlado igralko za vlogo Micike na festivalu 49. Borštnikovo srečanje (2014), Maribor
• Branko Rožman - Borštnikova nagrada za glasbo na festivalu 49. Borštnikovo srečanje (2014), Maribor
• Borut Veselko - nagrada za najboljšo moško vlogo na 1. mednarodnem festivalu FETT (2016), Tuzla