Monologi s kavča navdušili občinstvo
https://odkrito.svet24.si/clanek/druzabno/monologi-s-kavca-navdusili-obcinstvo-877479
»Dramski omnibus Monologi s kavča združuje monologe osmih priznanih slovenskih dramatičark in dramatičarjev – Roka Vilčnika - rokgreja, Simone Semenič, Kim Komljanec, Simone Hamer, Petra Rezmana, Tjaše Mislej, Varje Hrvatin in Nejca Gazvode – napisanih za osem igralcev Prešernovega gledališča Kranj. Nastal je kot poskus, utrinek ustvarjalnosti v času karantene, ko so bile zaradi epidemije gledališke dvorane prazne, gledališki zastori spuščeni, program pa vsaj deloma prestavljen na splet.
A Monologi s kavča niso samo to. Monologi s kavča so dokumenti izrednega stanja, časa v samoizolaciji, v kateri smo se nenadoma znašli, so dokument trenutka nenadne ustavitve in hkrati pričakovanja domnevnega novega sveta, ki naj bi prišel, ko se vrnemo. Vsak od koščkov omnibusa odpira drugačen, oseben pogled na situacijo, v kateri smo se znašli, in ponuja specifičen način spopadanja z njo. Monologi so torej tudi poskus, kako pogledati na trenutek ustavitve sveta iz različnih optik in ga razplastiti na različne občutke, poglede in zgodbe. /…/ Sprašujejo se torej o času in njegovih značilnostih, ki smo jih že tako zelo vzeli nase, da jih jemljemo za samoumevne in se z njimi večinoma niti ne ukvarjamo več. Razen včasih, ko se nam ob večeru na kavču za hip zazdi, da se je čas za trenutek ustavil in se lahko, pa čeprav le za moment, dotaknemo svojih misli ...
A kam naprej – zdaj ko je ustavitve konec in smo spet v teku? Zdaj ko lahko stopimo vsak iz svoje samoizolacije? Bodo Monologi ostali na kavčih ali bomo vendarle ugotovili, da – čeprav se svet spet vrti – so še vedno z nami in se ni nič zares spremenilo? Bomo lahko stopili vsak iz svojega okvirja, si pogledali v oči, si prisluhnili in šli naprej skupaj? Morda pa je novi svet, o katerem smo toliko poslušali, ravno v tem, da si dovolimo prisluhniti, in v tem, da iz monologov nastanejo pogovori ...« (Luka Marcen)
Osem priznanih slovenskih dramatikov in dramatičark, ki niti v času karantene niso spustili svojega dramaturškega peresa.
(Avtorji fotografij od leve proti desni: Urška Lukovnjak, Nada Žgank, David Modic, Urška Boljkovac, Katja Rezman, Zala Jelenc, Zala Jelenc, Boštjan Pucelj)
je slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, režiser, scenarist ter dramaturg, čeprav je nedvomno najbolj uspešen prav kot dramatik. Večkratni nominiranec in trikratni dobitnik nagrade Slavka Gruma za dela: To (2000), Smeti na luni (2008) ter Ljudski demokratični cirkus Sakešvili (2016). Za monokomedijo Pavlek je prejel nagrado žlahtno komedijsko pero (2004), delo pa je tudi zmagalo na 5. festivalu monodrame na Ptuju. Za dosežke na področju kulture je prejel Glazerjevo listino (2014). Njegove drame so redno na sporedih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, ZDA in Izrael). Širši javnosti je med drugim poznan po zasedbi Patetico, katere »idejni oče« je, obenem pa tudi avtor njihovih besedil.
je celostna gledališka ustvarjalka (dramatičarka, performerka, producentka, pedagoginja, pisateljica ter seveda tudi dramaturginja), ki se je v zadnjih desetih letih s svojo plodovito in vznemirljivo dramsko pisavo uveljavila kot eno osrednjih imen sodobnega slovenskega gledališča, njena besedila pa so stalnica tudi na tujih odrih. Leta 2018 je prejela nagrado Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let. Večkratna nominiranka in dobitnica Grumove nagrade za besedila 5.fantkov.si (2009), 24ur (2010) ter sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije (2015).
je dramatičarka, dramaturginja in lektorica, gledališka režiserka in pedagoginja. Občasno tudi igralka. Piše dramska besedila v slovenskem in angleškem jeziku, saj je po magistrskem študiju več let živela v Združenem kraljestvu. Tam je med drugim vodila podružnico šole Theatretrain, ene največjih britanskih gledaliških šol za otroke. Kasneje je v Cambridgeu delala kot umetniška vodja foruma dramatikov WRiTEON. Kim ustvarja z gledališči in gledališčniki najrazličnejših oblik, barv in velikosti v Sloveniji in po svetu, vodi delavnice in tečaje dramskega pisanja in igre, poučuje in sodeluje z učitelji in mentorji gledaliških skupin.
je dramaturginja in dramatičarka, dolgoletna članica Pregleja, ki je soustvarila več kot štirideset gledaliških predstav, avtorskih projektov in radijskih iger. Številne predstave so bile uvrščene in nagrajevane na gledaliških festivalih v Sloveniji in tujini; med vidnejšimi je nagrada za najboljšo predstavo 53. Festivala Borštnikovo srečanje za Nemoč (Imaginarni, Mini teater). Ad hoc dogodki in performativne (bralne) prakse, ki jih umetnica vzporedno raziskuje vse od začetkov svojega delovanja, so jo pripeljali do samostojne predstave Kladivo ali pinceta? dramaturška osmišljevanja, za katero je prejela nagrado občinstva za najboljšo predstavo na 43. Tednu slovenske drame. Kot dramatičarka je avtorica celovečernih izvirnih dram, med katerimi je za Razglednice ali strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni prejela Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo (2017).
je pesnik, pisatelj in dramatik. Je član Društva slovenskih pisateljev in uredniškega odbora revije Mentor. V slovenskem literarnem prostoru se je uveljavil predvsem kot prozaist, ki v svojih delih najpogosteje obravnava tematike, povezane z rudarstvom in rudarskim življenjem. Za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože je leta 2009 prejel nagrado fabula, ki jo je podeljeval časopis Dnevnik za najboljše zbirke kratke proze v obdobju dveh let. Njegov drugi roman Zahod jame se je uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik 2013, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo za najboljši roman preteklega leta. Roman Tekoči trak pa je bil leta 2016 nominiran za nagrado kritiško sito (torej med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016 po izboru Društva slovenskih literarnih kritikov) in za nagrado kresnik.
se je uveljavila kot dramatičarka, ki secira malega človeka v neusmiljenem kolesju kapitalizma. Leta 2014 je na Tednu slovenske drame prejela nagrado za mlado dramatičarko za dramo Panj, besedilo pa je bilo pozneje bralno uprizorjeno v ljubljanski Drami, tako kot tudi njena drama Zarja in Svit. Piše članke za gledališke liste, večkrat je bila asistentka dramaturgije v uprizoritvah SNG Drame in Prešernovega gledališča. Tjaša Mislej deluje tudi kot pedagoška delavka v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja, ki se ukvarja z vključevanjem učencev priseljencev in njihovih družin v lokalno okolje. Aprila letos je v sklopu 50. Tedna slovenske drame za besedilo Naše skladišče prejela prestižno nagrado Slavka Gruma za najboljše novo dramsko besedilo.
je ena tistih sodobnih ustvarjalk, ki posegajo po mnogoterih umetniških poljih. Po študiju dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT je študij nadaljevala na tamkajšnjem Oddelku za scenaristiko. Deluje kot dramaturginja, dramska avtorica, scenaristka, kritičarka, recenzentka, piše za različne strokovne publikacije in je soorganizatorica festivala dramske pisave Vzkrik. Je urednica oddaje Teritorij teatra na Radiu Študent in praktična dramaturginja pri različnih projektih. Za besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov je v sklopu 50. Tedna slovenske drame prejela letošnjo nagrado za mlado dramatičarko.
velja za enega najboljših piscev mlade generacije, je pa tudi diplomant filmske režije na AGRFT. Leta 2011 je na velikem platnu v vlogi scenarista, scenografa, montažerja in režiserja debitiral s filmom Izlet, za katerega je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel sedem nagrad, povabljen je bil tudi na več kot 30 mednarodnih festivalov, dve leti pozneje je kot režiser in soscenarist (z Janezom Lapajnetom) v koprodukciji z Dansko sodeloval pri filmu Dvojina, ki je svetovno premiero doživel na prestižnem mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih, doma pa je celovečerec osvojil dve vesni. Zelo uspešen je tudi na gledaliških odrih: v vlogi scenarista in režiserja je debitiral leta 2013 v Mini teatru s predstavo Divjad, nadaljeval pa v Mestnem gledališču ljubljanskem z dramo Menjava straže ter s scenarijem za gledališko nadaljevanko Vranja vrata. Za dramsko besedilo Tih vdih je leta 2019 na 49. Tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado.
Luka Marcen se je po končani I. gimnaziji v Celju najprej vpisal na študij filozofije ter primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po zaključenih dveh letnikih pa je študijsko pot razširil in jo nadaljeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je z diplomskima predstavama Ljudožerci Gregorja Strniše in Goli pianist ali Mala nočna muzika Matjaža Zupančiča zaključil študij gledališke režije pod mentorstvom red. prof. Matjaža Zupančiča in doc. Matjaža Tribušona. Kot asistent režiserja je sodeloval s priznanimi gledališkimi ustvarjalci: Dušanom Mlakarjem, Janezom Pipanom, Ivico Buljanom, Eduardom Milerjem, Majo Sever in Roccom. V preteklih sezonah je v okviru različnih platform in festivalov (Festival Vzkrik, revija ADEPT, Teden slovenske drame in programi SNG Drama Ljubljana) kot režiser in avtor koncepta večkrat prevzel tudi režijo bralnih uprizoritev novih slovenskih dramskih besedil. Deluje tudi kot član programske ekipe Hiše kulture Celje. S svojimi akademijskimi produkcijami je bil večkrat uvrščen v študentski spremljevalni program Festivala Borštnikovo srečanje (Vas lahko zapelje na FBS 2017, Srebrno rebro na FBS 2018 in Otroci na oblasti na FBS 2019). Uprizoritev Otroci na oblasti (po motivih del Rogerja Vitraca in Dušana Jovanovića, produkcija V. semestra AGRFT) v njegovi režiji pa je bila izbrana v tekmovalni program na več festivalih po Evropi (Beograd, Varšava); na festivalu FIST v Beogradu je predstava maja 2019 prejela grand prix, decembra 2019 pa tudi akademijsko Prešernovo nagrado za leto 2019.
Monologi s kavča navdušili občinstvo
https://odkrito.svet24.si/clanek/druzabno/monologi-s-kavca-navdusili-obcinstvo-877479
"Režiser je posamezne monologe na odru lepo povezal v celoto, saj imamo vseskozi občutek, da se posamezne zgodbe, čeprav stojijo vsaka sama zase, kljub temu med seboj prepletajo. Protagonisti so vseskozi na odru sami, a vendarle skupaj: na kavču, za mizo, z replikami si dopolnjujejo misli, si nezavedno eden od drugega izposojajo odrske rekvizite … Vsak se v govoru, razmišljanju in početju nekako ukvarja s svojo »težavo«, te nas spominjajo na obdobje samoizolacije pa tudi na siceršnje življenjske preizkušnje. Humorni pogledi na ta čas so morda tudi namig, naj se vendarle vsake toliko časa srečamo tudi sami s seboj."
http://www.gorenjskiglas.si/article/20210526/C/210529848/1168/v-druzbi-s-samim-seboj
"Uprizoritev Monologi s kavča je portret človekove osamljenosti, ki je v tem času narasla in se razgalila. Vrhunec predstavlja konec sklepnega prizora, ko vemo, da soprisotnost oziroma sočloveka in s tem upanje začutijo vse dramske osebe. Izjemno ganljiv trenutek, ki ga prav tako prepoznamo v lastnih občutjih sveta v zadnjem letu."
https://ars.rtvslo.si/2021/05/monologi-s-kavca-2/
Monologi s kavča: dramski omnibus, ki je nastal v trenutku zaustavitve sveta
"Meni se je zdelo na koncu, da v bistvu ti teksti danes v odrski uprizoritvi bolj kot o karanteni, koronavirusu, izolaciji zaradi epidemije govorijo o nekem simptomu, ki je v bistvu bistveno širši od same bolezni. Ali pa same epidemije, ki je v bistvu simptom današnje družbe, na nek način. O osamljenosti, o izgorelosti, o neki izvotljenosti družbe, ki se navadla živeti sama in v kateri se mi zdi, da upravičeno obstaja vprašanje kaj se bo zgodilo, ko se stvari enkrat odprejo... Kakšen bo ta stik, ko se zagledamo med sabo ponovno? "
(Luka Marcen, režiser predstave v pogovoru za prispevek o Monologih s kavča)
Povezava za ogled oddaje: https://4d.rtvslo.si/arhiv/umetnost-igre/174772841