Mattias Andersson

RAZODETJE 

Sodobni švedski dramatik Mattias Andersson se v svojih dramah (Duševna stanja Švedske, Idiot, Determinizem, Mi, ki smo morali podoživeti svoje življenje, Zadnja minuta) in seveda tudi v besedilu Razodetje dotika žgočih družbenih vprašanj in duševnih stisk ljudi v svetu, ki drvi v katastrofo. In prav to je tudi osrednja tema njegove drame Razodetje, v kateri nam skozi zgodbe treh parov in od boga ter ljudi zapuščene brezdomke postopoma razkriva njihove skrhane intimne odnose in zapletena duševna stanja. Vsakemu izmed treh parov je skupen »božji klic«, zato se čutijo poklicani na posebno »misijo«. Mikael, dobro situiran moški srednjih let, se kljub dolgoletni zvezi s Sussano nenadoma čuti poklicanega, da s svojo »ljubeznijo« odreši klošarko Mario; ob bližnji deponiji se dva brata, Sam in Tim, odvisnika od drog sprašujeta o Bogu in hkrati razčiščujeta svoje travmatično otroštvo in odnos do staršev; sedemnajstletno Jennifer pa Bog nagovarja k terorističnemu napadu, da bi na ta način (od)rešila svet. Medtem Maria, ki je edina živela v globoki veri, le-to postopoma izgublja. Skozi premišljeno gradacijo fragmentarno nanizanih dialog treh parov se nam odpirajo zmeraj globje in globje osebne stiske dramskih likov in njihov verski fanatizem. Izkaže se, da so v imenu Boga pripravljeni žrtvovati svoje najintimnejše odnose in celo ubijati, da bi na koncu drame obstali pred vrati biblijskega razodetja, kot napovedjo Raja ali Apokalipse. Razodetje Mattiasa Anderssona je enigmatična, a izjemno močna analiza sodobnega časa, v katerem se ljudje zaradi izgube smisla zatečejo v skrajni verski fanatizem, ki na široko odpira vrata v Apokalipso. Režiser Ivica Buljan je o besedilu med drugim tudi zapisal: »Živimo v novi dobi. Družina, narod in Bog so se vrnili na Zemljo. Neznano postavi na preizkušnjo tri ljudi, ki verjamejo, da gre za višjo silo. Kaj je res, kaj je resnica? Kako se lahko spopademo s prepričanji drugih ljudi? Je mogoče, da nam želi Bog sporočiti nekaj, česar ne razumemo? Ta distopijska drama Mattiasa Anderssona na fascinanten način govori o nas, o naših prepričanjih in vraževerju ter raziskuje korenine fanatizma v nas in naših najbližjih.«

Mattias Andersson 

(Foto: Dramaten)

Mattias Andersson (1969), igralec, režiser in dramatik, je eden najvidnejših gledaliških ustvarjalcev v švedskem gledališkem prostoru. Med letoma 1990 in 1993 je obiskoval oddelek za dramsko igro na gledališki akademiji v Göteborgu. S pisanjem in režijo se je začel ukvarjati že ob koncu študija. V naslednjih letih je režiral v številnih švedskih gledališčih (Backa Theatre, Angereds Theatre, Folkteatern, Mestno gledališče Stockholm, Unga Klara in Kraljevo dramsko gledališče). V obdobju med 2006 in 2019 je bil umetniški vodja v gledališču Backa Theatre v Göteborgu, kjer je s svojim inovativnim in dokumentarnim pristopom želel približati gledališče družbi z izpostavljanjem aktualnih socialnih problemov, začenši z Duševnimi težavami Göteborga (2006), Zločinom in kaznijo Fjodorja Dostojevskega l (2007), Utopijo leta 2012 (pozimi 2013 je bila predvajana tudi na švedski televiziji) ter z nadaljevanjem v Kraljevem dramskem gledališču z uprizoritvama Duševnih stanj Švedske (2013) in Idiotom (2015). Že pred tem so se njegove drame ukvarjale s sodobnimi družbenimi vprašanji in skritimi hrepenenji ljudi. Leta 2020 je prevzel umetniško vodenje Kraljevega dramskega gledališča v Stockholmu. Njegove drame so bile uprizorjene v številnih evropskih gledališčih, za svoje delo pa je prejel tudi številne nagrade, med drugim Ibsenovo nagrado (2007) ter zlato medaljo Litteris et Artibus za izjemne umetniške prispevke za režijo in dramatiko leta 2021. Leta 2017 je bil nominiran tudi za »Premio Europa per il Teatro«.

Ivica Buljan

Foto: osebni arhiv

Ivica Buljan (1965, Sinj) je diplomiral iz francoščine in primerjalne književnosti v Zagrebu. Svojo gledališko pot je začel kot kritik, od leta 1995, ko je v Ljubljani postavil na oder Ime na vrhu jezika Pascala Quingarda, pa se je začela njegova izjemno odmevna in uspešna gledališka kariera. Režiral je v Sloveniji, ZDA, Nemčiji, Franciji, Italiji, na Norveškem in Madžarskem, v Litvi, na Portugalskem, v Belgiji, Rusiji, Slonokoščeni obali, Albaniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori in Srbiji. Med letoma 1998 do 2001 je bil ravnatelj Drame Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu, med letoma 2014 in 2022 pa ravnatelj drame Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Leta 1999 je skupaj z Robertom Waltlom ustanovil Mini teater v Ljubljani, z Dubravko Vrgoč pa leta 2003 festival Svetovnega gledališča. Za svoje delo je prejel številne prestižne domače in mednarodne nagrade (več Borštnikovih nagrad, nagrad Branka Gavelle in nagrad na festivalu Maruličevi dnevi, leta 2012 pa tudi nagrado Prešernovega sklada). Leta 2014 ga je francoska vlada počastila z odlikovanjem vitez reda umetnosti in književnosti.

Ivica Buljan je režiral v večini slovenskih gledališč, v Prešernovem gledališču pa bo Razodetje že peta režija. Po pretresljivi uprizoritvi Zellerjeve Mame pred dvema letoma je v nepozabnem spominu ostala tudi njegova »nemška trilogija«: Drame princes Elfriede Jelinek (2005), Sperrove Lovske scene iz Spodnje Bavarske (2010) in Močan rod Marieluise Fleisser (2013).