Sodobni švedski dramatik Mattias Andersson se v svojih dramah (Duševna stanja Švedske, Idiot, Determinizem, Mi, ki smo morali podoživeti svoje življenje, Zadnja minuta) in seveda tudi v besedilu Razodetje dotika žgočih družbenih vprašanj in duševnih stisk ljudi v svetu, ki drvi v katastrofo. In prav to je tudi osrednja tema njegove drame Razodetje, v kateri nam skozi zgodbe treh parov in od boga ter ljudi zapuščene brezdomke postopoma razkriva njihove skrhane intimne odnose in zapletena duševna stanja. Vsakemu izmed treh parov je skupen »božji klic«, zato se čutijo poklicani na posebno »misijo«.
Mikael, dobro situiran moški srednjih let, se kljub dolgoletni zvezi s Sussano nenadoma čuti poklicanega, da s svojo »ljubeznijo« odreši klošarko Mario; ob bližnji deponiji se dva brata, Sam in Tim, odvisnika od drog sprašujeta o Bogu in hkrati razčiščujeta svoje travmatično otroštvo in odnos do staršev; sedemnajstletno Jennifer pa Bog nagovarja k terorističnemu napadu, da bi na ta način (od)rešila svet. Medtem Maria, ki je edina živela v globoki veri, le-to postopoma izgublja. Skozi premišljeno gradacijo fragmentarno nanizanih dialogov treh parov se nam odpirajo zmeraj globje in globje osebne stiske dramskih likov in njihov verski fanatizem. Izkaže se, da so v imenu Boga pripravljeni žrtvovati svoje najintimnejše odnose in celo ubijati, da bi na koncu drame obstali pred vrati biblijskega razodetja, kot napovedjo Raja ali Apokalipse. Razodetje Mattiasa Anderssona je enigmatična, a izjemno močna analiza sodobnega časa, v katerem se ljudje zaradi izgube smisla zatečejo v skrajni verski fanatizem, ki na široko odpira vrata v Apokalipso.
Režiser Ivica Buljan je o besedilu med drugim zapisal: »Živimo v novi dobi. Družina, narod in Bog so se vrnili na Zemljo. Neznano postavi na preizkušnjo tri ljudi, ki verjamejo, da gre za višjo silo. Kaj je res, kaj je resnica? Kako se lahko spopademo s prepričanji drugih ljudi? Je mogoče, da nam želi Bog sporočiti nekaj, česar ne razumemo? Ta distopijska drama Mattiasa Anderssona na fascinanten način govori o nas, o naših prepričanjih in vraževerju ter raziskuje korenine fanatizma v nas in naših najbližjih.«
Prevod besedila v slovenščino je s subvecijo podprl Švedski svet za umetnost (Kulturrådet).
Mattias Andersson
(Foto: Dramaten)
Mattias Andersson (1969), igralec, režiser in dramatik, je eden najvidnejših gledaliških ustvarjalcev v švedskem gledališkem prostoru. Med letoma 1990 in 1993 je obiskoval oddelek za dramsko igro na gledališki akademiji v Göteborgu. S pisanjem in režijo se je začel ukvarjati že ob koncu študija. V naslednjih letih je režiral v številnih švedskih gledališčih (Backa Theatre, Angereds Theatre, Folkteatern, Mestno gledališče Stockholm, Unga Klara in Kraljevo dramsko gledališče). V obdobju med 2006 in 2019 je bil umetniški vodja v gledališču Backa Theatre v Göteborgu, kjer je s svojim inovativnim in dokumentarnim pristopom želel približati gledališče družbi z izpostavljanjem aktualnih socialnih problemov, začenši z Duševnimi težavami Göteborga (2006), Zločinom in kaznijo Fjodorja Dostojevskega l (2007), Utopijo leta 2012 (pozimi 2013 je bila predvajana tudi na švedski televiziji) ter z nadaljevanjem v Kraljevem dramskem gledališču z uprizoritvama Duševnih stanj Švedske (2013) in Idiotom (2015). Že pred tem so se njegove drame ukvarjale s sodobnimi družbenimi vprašanji in skritimi hrepenenji ljudi. Leta 2020 je prevzel umetniško vodenje Kraljevega dramskega gledališča v Stockholmu. Njegove drame so bile uprizorjene v številnih evropskih gledališčih, za svoje delo pa je prejel tudi številne nagrade, med drugim Ibsenovo nagrado (2007) ter zlato medaljo Litteris et Artibus za izjemne umetniške prispevke za režijo in dramatiko leta 2021. Leta 2017 je bil nominiran tudi za »Premio Europa per il Teatro«.
Ivica Buljan
Foto: Nada Žgank
Ivica Buljan (1965, Sinj) je diplomiral iz francoščine in primerjalne književnosti v Zagrebu. Svojo gledališko pot je začel kot kritik, od leta 1995, ko je v Ljubljani postavil na oder Ime na vrhu jezika Pascala Quingarda, pa se je začela njegova izjemno odmevna in uspešna gledališka kariera. Režiral je v Sloveniji, ZDA, Nemčiji, Franciji, Italiji, na Norveškem in Madžarskem, v Litvi, na Portugalskem, v Belgiji, Rusiji, Slonokoščeni obali, Albaniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori in Srbiji. Med letoma 1998 do 2001 je bil ravnatelj Drame Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu, med letoma 2014 in 2022 pa ravnatelj drame Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Leta 1999 je skupaj z Robertom Waltlom ustanovil Mini teater v Ljubljani, z Dubravko Vrgoč pa leta 2003 festival Svetovnega gledališča. Za svoje delo je prejel številne prestižne domače in mednarodne nagrade (več Borštnikovih nagrad, nagrad Branka Gavelle in nagrad na festivalu Maruličevi dnevi, leta 2012 pa tudi nagrado Prešernovega sklada). Leta 2014 ga je francoska vlada počastila z odlikovanjem vitez reda umetnosti in književnosti.
Ivica Buljan je režiral v večini slovenskih gledališč, v Prešernovem gledališču pa bo Razodetje že peta režija. Po pretresljivi uprizoritvi Zellerjeve Mame pred dvema letoma je v nepozabnem spominu ostala tudi njegova »nemška trilogija«: Drame princes Elfriede Jelinek (2005), Sperrove Lovske scene iz Spodnje Bavarske (2010) in Močan rod Marieluise Fleisser (2013).
V prepletu zgodb treh parov in brezdomke, povezanih z božjim razodetjem, izriše brutalno podobo sveta, kjer božji klic ne vodi k odrešitvi, temveč k uničenju. Pod režijskim vodstvom Ivice Buljana , ki s svojo značilno ekspresivno simboliko prečesava eksistencialne in družbene meje, odrska postavitev treh vzporednih pripovedi, ki plujejo med banalnostjo in transcendenco, ustvari celovit mikrosvet sodobnega razpada vrednot in smisla.
Poudariti velja odlično dinamiko vseh protagonistov v posameznih parih, naj na tem mestu znova zapišem: se v Kranju res zavedamo, kako izjemen igralski ansambel imamo? Vsak par odslikava različne nianse napetosti, bodisi eksplozivno jezo in frustracije med bratoma ali pa pretanjeno postopno spodkopavanje moči v dialogu, ki se dogaja med Niklasom in Jennifer, in prikrite na dan stopajoče težave zakonskega para v višjem srednjem razredu. Pretresljiv je monolog Marie. Če gre v enih zgodbah za igro moči, pri drugih za frustracijo med ljubeznijo in sovraštvom hkrati, gre v tretji za prestopanje razrednih mej. Manj problematičen je spolni prestopek kot pa akt z nekom, ki je umazan in smrdi. Dejstvo je, da nobeno od razodetij ni nekaj, kar bi nastalo iz nič, razodetje je odkrivanje impulzov, ki vrejo pod površjem individualizma. Božja poslanstva niso prišla z neba, so samo odstrti človeški impulzi, ki se skrivajo v posamezniku in konec koncev celotni sodobni družbi.
"Ali bodo zgoreli v ognju ali samo obstali na smetišču človeštva, se odločimo sami. Tako kot se moramo ves čas odločati, katerim motivom v tej kompleksni drami sploh verjamemo. Režiser Ivica Buljan je vse igralke in igralce vodil tako dobro, da je enoznačen odgovor nemogoč."
"Močna, na trenutke dih jemajoča predstava pušča sporočila in interpretacije na več različnih ravneh. Te zadevajo stanje sodobnega sveta, za katerega se pogosto zdi, da se bliža
apokalipsi. To izraža že naslov Razodetje, ki v zadnji knjigi nove zaveze pomeni isto kot apokalipsa. Vendar je apokaliptičen očitno predvsem napuh posameznikov, ki uničijo bližnje z zablodelim prepričanjem, da bodo z neko akcijo odrešili svet. Zato je tudi konec odprt. V sinočnji predstavi oblebdi glasbi v živo Vida Ožbolta. Vendar v gledalcu ostaja vse od prej. Tudi zaradi izjemne igre nastopajočih, Vesne Jevnikar in Aljoše Trnovška, Darje Reichman, Blaža Setnikarja in Mihe Rodmana, Žive Selan in Branka Šturbeja."
"Tenkočutna režija sodobne izjemno kompleksne drame, ki razpira številne teme, od verskega fanatizma do izgube smisla, prinaša svežino in gledališko vznemirjenje na oder kranjskega gledališča - ob seveda izvrstni in poenoteni ansambelski igri."
Razodetje – analiza sodobnega časa, v katerem izgubljeni posameznik drvi katastrofi naproti
V Prešernovem gledališču Kranj na oder postavljajo Razodetje, sodobno dramo švedskega avtorja Mattiasa Anderssona, ki prinaša analizo sodobnega časa, v katerem se ljudje zaradi izgube smisla zatečejo v skrajni verski fanatizem. Prvo slovensko uprizoritev drame je režiral Ivica Buljan. Premiera predstave bo danes, pospremil pa jo bo pogovor z avtorjem drame Mattiasom Anderssonom.
V kranjskem gledališču premiera sodobne drame Razodetje
Kot je povedal režiser Buljan, je Andersson vse omenjene teme povezal v močno dramaturško celoto, ki odpira prostor za globlji premislek o stanju naše družbe - o tem, kako živimo, kaj nas žene in kaj uničuje. "Razodetje gledalca poziva, naj ne spremlja samo tragičnih dogodkov, temveč naj se preizpraša o vsakodnevnem iskanju smisla v času, ki se vse bolj dozdeva nepopravljivo pogubljen," je izpostavil.
Švedski igralec, režiser in dramatik Mattias Andersson (1969) je eden najvidnejših gledaliških ustvarjalcev v svoji domovini, s prvo slovensko uprizoritvijo drame Razodetje, ki jo je režiral Ivica Buljan in bo premierno izvedena jutri ob 1930 v Prešernovem gledališču Kranj, pa se bo njegova pisava naselila tudi na naše odre. Andersson, ki bo sicer tudi gost jutrišnje premiere, še pred njo pa bo v foyerju ob 18.30 pogovor z njim in režiserjem predstave, se v svojih besedilih loteva raznih žgočih vprašanj sodobne družbe, igra Razodetje pa se dotika zlasti teme verskega fanatizma ter izgube življenjskega smisla.
Predstava Razodetje v Prešernovem gledališču Kranj
Režiser Ivica Buljan predstavlja dramo Razodetje, v kateri je v središču odnos para srednjih let, njuni medosebni odnosi pa se ohlajajo. Na drugi strani pa je odnos med dvema bratoma, ki sta pod vplivom drog. V drami pa se zrcalita tudi tema migrantke, ki so ji vojaki ubili moža in otroke, ter dekleta, ki postane teroristka. Režiser Ivica Buljan je pred premiero pojasnil, da mu je Razodetje omogočilo vstop v zelo aktualne in kompleksnedružbene fenomene, saj se loteva moralnih, filozofskih in političnih vprašanj.
V kranjskem gledališču sodobna švedska drama Razodetje
Dramaturginja Marinka Poštrak je pojasnila, da je Razodetje zelo subtilna analiza današnjega časa - časa brez smisla in časa izgubljenosti posameznika v svetu, ki mu vladajo določene sile, pri čemer sam nima nobene moči za spremembo sveta, ki drvi proti katastrofi. Obup nad to nemočjo je osnovna tema junakov drame. "Iz stiske se jim porodi neka bizarna ideja oziroma videnje, kako odrešiti svet," je povedala dramaturginja in dodala, da se pri tem zatečejo v neke skrajnosti oziroma radikalizacijo, ki pa je druga zelo pereča tema današnjega časa. "Ljudje se zaradi izgube smisla zatekajo nazaj v čase, ko se je v bogu iskalo možnost odrešenja," je izpostavila.
glasbeno vodstvo: Vid Ožbolt, saksofon: Lan Meden/Jurij Bregar, harmonika: Teja Udovič Kovačič/Štefan Kosirnik, violončelo: Nuša Planinc/Manca Kukovič, kontrabas: Nejc Klun
Tehnično osebje
Tehnični vodjamag. Igor BergincInspicient in rekviziterDominik VodopivecŠepetalkaJudita PolakLučni mojsterNejc PlevnikTonski mojsterMatija ZeličFrizer in maskerMatej PajntarGarderoberkaBojana FornazaričOdrski tehnikiRobert Rajgelj, Boštjan Marčun, Marko Kranjc, Jože Bozovičar
.jpg)
