VSE ZASTONJ! VSE ZASTONJ! (Sotto paga! Non si paga!)
Kaj sploh lahko za ta denar?
Zgodba te duhovite, a hkrati ostre Fojeve družbenokritične farse se začne tik po uporu v trgovinskem centru, ko se ženske, ogorčene nad ponovnim dvigom cen, odločijo, da temu naredijo konec. V uporniškem zanosu ženske v hipu stopijo skupaj, saj imajo dovolj neprestanega izkoriščanja in višanja cen osnovnih živil, zato sprva zahtevajo polovično ceno, kasneje pa jih jeza in upor pripeljeta tudi do tega, da si živila preprosto stlačijo pod obleke in z njimi odkorakajo domov. V prologu k satirični komediji s pomenljivim naslovom Vse zastonj! Vse zastonj! avtor zato zapiše, da se je zdela ob premieri leta 1974 zgodba o delavkah iz milanskega predmestja, ki se odločijo upreti vrtoglavemu naraščanju cen, nekaterim kritikom neverjetna oziroma celo nadrealistična. Toda že čez nekaj mesecev je izbruhnilo natanko to, o čemer je uprizoritev spregovorila na odru; obubožane delavce so zaradi »državljanske nepokorščine« celo zapirali in v času sodne razprave avtorje predstave obdolžili, da so s predstavo nahujskali delavce k uporu in h kraji.
Zanimiv obrat pa Dario Fo v zgodbi o uporniških gospodinjah, ki se odločijo, da jim je dovolj brezsramnega zviševanja cen, doseže s »feminističnim zapletom« in absurdnimi komičnimi zapleti z njihovimi možmi, saj morajo ženske svojo uporniško gesto »proletarske nabave« skrivati ne le pred policijo, ampak tudi pred svojimi »pravičniškimi« zakonskimi partnerji. Zaradi njihove naivnosti in patriarhalne drže se zato junakinji naše komedije Antonia in Margherita odločita, da bosta svojima partnerjema prikrili sporno »proletarsko nabavo« in ju poskušata prepričati o svoji »nenadni« nosečnosti. Od tu naprej se absurdni zapleti kar vrstijo iz prizora v prizor, pri tem pa Fojeva komedija ne zdrsne v burkaštvo, saj je avtorjeva ostra in neusmiljena kritična ost usmerjena v kritiko neoliberalnega sistema, ki je pripeljal brezpravne delavce na rob absurdnega boja za golo preživetje in čez rob človeškega dostojanstva. In prav »zmes« socialne angažiranosti avtorja in njegovega smisla za humor to trpko farso o uporu delavskega razreda proti brezsramnemu kapitalističnemu izkoriščanju vzpostavlja kot klasiko boja proti izkoriščanju in jo hkrati uvršča v sam vrh komedijskega žanra.
Ob neustavljivem valu podražitev, ki smo jim znova priča, pa pridobiva komedija Vse zastonj! Vse zastonj! še večjo aktualnost, ki jo je izpostavila tudi režiserka Ajda Valcl: »Fojeva komedija je bila napisana 1974 kot odgovor na skokovito povišanje cen osnovnih dobrin, najemnin, na odpuščanje in zniževanje plač delavcev v 70. letih v Italiji in predvsem kot kritika levici, ki se je takrat zelo mlačno odzvala na nastalo situacijo – s politiko 'zategovanja pasu' najrevnejših. Gledamo torej obubožan delavski razred, ki se dvigne v vsesplošno stavko oziroma ki z množično krajo osnovnih živil v trgovinah, ko gospodinje in žene delavcev ne zmorejo (pa tudi nočejo!) več plačati drage hrane, radikalno izrazi svojo državljansko nepokorščino in začrta konkretni upor sistemu. Aktualnost Fojeve teme – vedno večja inflacija, prekarno delo, brezposelnost, dvig cen, revščina, razlika med bogatimi in revnimi – se po pandemiji tudi pri nas napoveduje v velikem zamahu. Najbolj vznemirljiv vidik komedije pa vidim v Fojevi briljantni »črno-belosti«: v njegovi izjavi, da vedno in brez izjeme krade peščica bogatih, in v prav tako enostavnem spoznanju okradenih, da se jim preprosto ni treba več iti te igre. S to brezkompromisno jasno držo, s katero avtor namenoma zanemari vsako kompleksnost vprašanja, konkretno zamaje naš sprejeti družbeni konsenz razredne neenakosti in njegove inertnosti.«
Dario Fo se je rodil leta 1926 v San Gianu pri Vareseju (Italija). Študiral je slikarstvo in arhitekturo. Imel je več talentov, saj ni bil samo pisec satiričnih dramskih tekstov, ampak tudi igralec, pevec, režiser, slikar in arhitekt. Zaradi svojih odkritih levičarskih prepričanj in kritike italijanske družbe je bil večkrat trn v peti italijanski politiki. Kot nadarjen komedijant in duhovit satirik je leta 1959 z ženo igralko Franco Rame ustanovil gledališko skupino Campagnia Dario Fo - Franca Rame, ki je uprizarjala politične skeče. Leta 1968 je kot prepričan levičar ustanovil novo potujoče gledališče Nuova scena (Združenje Novi oder), kasneje pa La Comune (Gledališko združenje Komuna). Dario Fo se je želel vrniti k izvorom ljudskega gledališča, zato sta z ženo gledališke igre uprizarjala po javnih trgih, ulicah in v tovarnah, kjer je našel stik z občinstvom iz delavskega razreda. Napisal je okrog 70 iger in za svoj dramski opus leta 1997 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Med najbolj odmevnimi in znanimi dramami, ki so jih igrali tudi na slovenskih odrih, so med drugim Burkaški misterij, Naključna smrt nekega anarhista, Nadangeli ne igrajo fliperja, Sodoben zakon, Nenormalni dvoglavec in seveda Vse zastonj! Vse zastonj!, ki so jo leta 2011 uprizorili tudi v MGL. Dario Fo je umrl leta 2016 v 91. letu starosti.
Ajda Valcl
(Foto: Jernej Čampelj)
Ajda Valcl (1981) sodi v srednjo generacijo mlajših, a že uveljavljenih režiserjev in režiserk. Na ljubljanski AGRFT je diplomirala leta 2006. Režirala je skorajda v vseh slovenskih gledališčih (Gledališče Glej, SLG Celje, Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor, SNG Drama Ljubljana in SNG Nova Gorica) in v tem času ustvarila tudi več radijskih projektov (dva sta bila uvrščena v tekmovalni program mednarodnega festivala Prix Nova). Sodelovala je tudi na delavnicah dramskega pisanja v Pregleju in na Tednu slovenske drame. Na festivalu Zlata paličica je leta 2015 za uprizoritev Emil in detektivi (LGL) prejela na nagrado za najboljšo predstavo, prav tako pa je bila uprizoritev Emil in detektivi razglašena tudi za najboljšo predstavo Pikinega festivala v Velenju.
V preteklih treh letih je uspešno postavila na oder dela tako klasičnih kot sodobnih avtorjev ter tudi slovenske novitete; v SNG Nova Gorica režirala Fossejevo dramo Ime, v SNG Maribor Molièrovo Šolo za žene, v Mestnem gledališču Celje pa komedijo sodobne slovenske dramatičarke Ize Strehar Vsak glas šteje.
"Na odru je vseskozi akcija, situacije se včasih menjajo z bliskovito naglico, a vselej načrtovano, premišljeno. Režiserka igralski ekipi preprosto ne pusti dihati, hkrati pa ji ponuja, da se razigra /.../ Igralci, ne glede na to, v katerem delu odra so, naj bo v ospredju ali zadaj, vseskozi nekaj delajo, naj bo z besedami ali gibom. Pri tem so vseskozi med seboj precizni in usklajeni, kar od njih gotovo zahteva dodaten napor. Gledalci sicer tega niti ne opazimo - zato ker pač znajo. Navdušujeta najbolj gostobesedna Vesna Pernarčič in Aljoša Ternovšek, z odlično mimiko in vživetostjo v svojo vlogo nas očara Vesna Slapar, prepriča nas njej povsem prilegajoč se odrski mož Miha Rodman, tu pa je še nenadkriljivi gibalec kranjskega gledališča Blaž Setnikar, ki bi težko še bolj komično predstavil policista in njegovo nadgradnjo specialca, kot mu to vseskozi uspeva. Nihče ni vozadju, prav vsi - vsak na svoj način - pridejo do izraza in nam direktno v žilo pošiljajo želene odmerke humorja."
"Kranjska uprizoritev pod režijsko taktirko Ajde Valcl je polna tiste žlahtne brzavosti, ki je potrebna za tempo komedije. /.../ Največjo vrednost predstave vsekakor predstavlja igralska ekipa, pri čemer gre omeniti predvsem Vesno Pernarčič (Antonio) in Vesno Slapar (Margherita), ki se v uprizoritvi izkažeta kot mojstrici komičnega žanra. Če prva s svojo neumorno energijo postane jasen motor uprizoritve, ki s svojo prisotnostjo in duhovitimi vložki glasovnih modulacij oživi vsak prizor, v katerem nastopi, se druga v sicer bolj pasivni vlogi izkaže predvsem v nemem komentiranju dogajanja in obvladovanju mimike ter predvsem pogleda kot ultimativnega orožja komedije. Pernarčič in Slapar ustvarita arhetipski komični duet, ki pa ostaja bistveno prizemljen v družbeno realnost in s tem nudi prepotrebno težo vsebine. Pridružujeta se jima Aljoša Ternovšek kot Antonijin partner Giovanni, ki svoj dramaturški lok plete predvsem iz postopnega spoznavanja neživljenjskosti sistema (in tiste prežvečene šale o njegovi prikriti homoseksualnosti, ki besedilo trdno umešča v prejšnje stoletje in bi jo bilo v sodobni uprizoritvi morda smiselno opustiti), in njegov sodelavec Luigi, Margheritin partner, ki ga s prisrčno naivnostjo upodobi Miha Rodman./.../ Kompozicijo zaokrožuje Blaž Setnikar, ki upodobi več različnih likov, pri čemer globlje psihologizacije primerno zamenja z velikopoteznimi karakterizacijami. Svoji vlogi ustrezno se najbolj približa absurdnosti, ki, podkrepljena z močnim naslanjanjem na telesni izraz, doseže komične figure, asociativno vezane na risane junake."
"Besedilo je, tako kot je narekoval že Fo, umeščeno v današnji čas in razmere prekarnih delavcev, s.p.-jevcev, delavcev prek študentskih napotnic in brezposelnih. Zahtevna tematika v obliki premišljeno izdelane farse postane sproščujoč gledališki dogodek, hkrati pa svojevrstna oblika sporočila o stanju družbe."
Aktualnost Fojeve teme - vedno večja inflacija, prekarno delo, brezposelnost, dvig cen, revščina, razlika med bogatimi in revnimi - se po pandemiji tudi pri nas napoveduje v velikem zamahu.
Proletarska komedija Daria Foja v času, ko izginja vera v moč upora zoper kapital
V Prešernovem gledališču Kranj premierno na oder postavljajo družbenokritično farso Daria Foja Vse zastonj! Vse zastonj!, ki se sicer dogaja v 70. letih 20. stoletja, a postaja ob vse večji inflaciji in razliki med bogatimi in revnimi spet aktualna.
Dogajanje v Fojevi "proletarski komediji" se začne z uporom v trgovinskem centru, ki ga zaženejo gospodnije, ogorčene nad ponovnim dvigom cen najbolj osnovnih živil: najprej zahtevajo znižano ceno, kasneje pa jih bes nad nenehnim izkoriščanjem privede do tega, da si hrano preprosto stlačijo pod obleko in odkorakajo domov.
Namesto gospodinj, ki v trgovinah vzamejo pravico v svoje roke zdaj vlogo prevzemajo obubožani delavci, ki zaradi draginje ne morejo več plačevati kreditov, položnic in celo hrane in ob tem ne ostanejo samo pasivni opazovalci. Kot pravi dramaturg Marko Bratuš, je bilo tekst seveda treba posodobiti in prenesti v aktualni trenutek.
Besedilo je nastalo v sorodnih okoliščinah, kot jih imamo danes, pravi tudi direktor kranjskega gledališča Jure Novak. Odločitev o uvrstitvi predstave v program je bila tako v luči trenutne visoke inflacije preroška. »Predstava je zelo relevantna za današnji čas. Je prav to, kar potrebujemo. Je bolj hudomušen in bolj absurden pogled na svet, ki nas obkroža, ter bo lepa popotnica v negotovo jesen,« je ocenil.
"Zgodba je ta, da imamo tu neke obubožane delavce, ki se soočajo s situacijo, kjer niso več sposobni zaradi inflacije in vedno večje draginje plačevat svojih kreditov, položnic, hrane, vse se dviguje. Na koncu jih celo deložirajo. In oni v tej nastali situaciji ne ostanejo samo pasivni opazovalci dogajanja in propada svojih življenj, ampak se odločijo tu upreti oziroma postaviti alternativo." je v pogovoru med drugim povedala režiserka Ajda Valcl.
STA
08. 09. 2022
Kranjsko gledališče v novo sezono s Fojevo komedijo Vse zastonj! Vse zastonj!
Predstava spodbuja nov premislek o tem, da obstoječi sistem ni edini možen, je povedala Ajda Valcl, ki je prepričana, da je komedija pri tem zelo priročen žanr, ki gre lahko v srž koncepta, da je stvari mogoče obrniti in predrugačiti.
