»Julij 2019 je bil najbolj vroč mesec v zabeleženi človeški zgodovini, morje se dviga z rekordno hitrostjo, živalske vrste izumirajo hitreje kot dihamo, 26 ljudi ima več premoženja kot pol zemljanov skupaj, trumpi pa buhtijo in se množijo, množijo, svobode odtekajo, pravice padajo, ljudje pa obupujejo. V časih, ko se prihodnost zdi negotova, meglena prikazen, je morda treba pred korakom naprej narediti korak nazaj.
KONS:NOVI DOBI jemlje za svojo osnovo pronicljiv mladostniški uvid Srečka Kosovela, njegov temačen, a natančen prerez časa, ki ga je živel, in njegovo neverjetno vero v prihodnost, njegov zagon, njegov ogenj, njegovo prepričanje, da bo iz pepela destrukcije vzšlo nekaj lepega. Nova Evropa. Če se nam zdi, da Kosovelova dela še vedno aktualno opisujejo občutek predapokaliptičnosti, ki je lasten tudi našemu času (v časopisih dnevno prebiramo, da Evropa umira) – zakaj potem ne zmoremo poguma in volje, da bi si predstavljali čudovitega feliksa, ki vzleti s pogorišča naše vsakdanjosti? Zakaj ne zmoremo njegove vere v prihodnost? Kljub temu da je apokalipsa neprestano prisotna v naših mikrokozmosih, se še vedno raje oklepamo tega, kar poznamo, tudi če nas onesrečuje, kot da bi se prepustili destrukciji.
Projekt ne bo temeljil na biografiji pomembnega človeka, avtorji tudi ne bodo rekonstruirali umetniškega obdobja, v katerem je ustvarjal. Vzpostavljen naj bi bil dialog z nekim žarom, ki je zapečaten v vsakem njegovem delu. Gre za naš čas, za našo sodobnost, ki poskuša prek Kosovela pogledati nase zunaj omejitev našega časa, gre za prepričanje, da še ni prepozno, da mislimo Novo Evropo ... Ko modrost odpove, nas morda lahko reši le še mladostniška zagnanost.« (Žiga Divjak)
FESTIVAL
Gledališče na križišču (Teatar na raskršću) 2021 v Narodnem gledališču Niš, Srbija
je scenaristka in režiserka, ki je iz filmske režije magistrirala na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Prejela je dve akademijski Prešernovi nagradi, njen diplomski film Kam je bil nominiran za študentskega oskarja, njen magistrski film Ljubljana–München 15:27 pa je prejel posebno omembo žirije na Sarajevskem filmskem festivalu in bil prikazan v sklopu sekcije obetavnih mladih filmskih režiserjev in režiserk Future Frames na festivalu v Karlovih Varih. Z režiserjem Žigo Divjakom že od akademijskih let sodeluje tudi v gledališču, kot dramaturginja in (so)avtorica besedil. Njuna drama Sedem dni je bila letos nominirana za nagrado Slavka Gruma.
Žiga Divjak
(Foto: Matej Povše)
z izrazitim čutom za socialne in človeške krivice v svojih predstavah na podlagi dokumentarnega gradiva preizprašuje ustroj današnje družbe, zlasti v tistih segmentih, ki določajo smisel in življenje posameznikov in posameznic. Lahko bi rekli, da želita z življenjsko partnerko, Katarino Morano, v besedilih, ki jih prirejata ali na novo spišeta, v nas privzgojiti občutljivost za družbene krivice in sočutje za težave sočloveka. Čeprav sodi v generacijo mlajših režiserjev, pa ima za sabo že vrsto odmevnih predstav, za katere je prejel najvidnejše nagrade, med drugim tudi Borštnikovo nagrado za režijo za predstavo Človek, ki je gledal svet v izvedbi SMG. V našem gledališču smo ga prvič spoznali pred dvema letoma, ko sta s Katarino Morano na oder postavila priredbo besedil Ivana Cankarja Ob zori. Predstava je bila lani uvrščena v tekmovalni program Borštnikovega srečanja ter Tedna Slovenske drame.Letos se je z režijama avtorskega projekta Gejm ter dramskega besedila Sedem dni znova uvrstil v tekmovalni program Borštnikovega srečanja, z besedilom Sedem dni tudi v tekmovalni program 50. Tedna slovenske drame.
"S poetičnim kolažem avtorja stopita v dialog s pesnikom, nato pa vanj povabita še gledalce. Uprizoritev v dveh delih tematsko razvija koncepcijo človeka in sveta z recitacijo verzov in skupinskimi skandiranji. Natančnost in časovna usklajenost le-teh pričata o mesecih intenzivnih vaj in v svoji brezkompromisni sinhronosti spominjajo na ritual."
Obup ni bolezen človeka, ampak družbe
"Zaradi preproste mizanscene – igralci-svetilke stojijo v ravni vrsti pred platnom, na katerem se predvajajo nočne podobe zimskega Krasa – Kosovelove besede po dvorani zadonijo še mogočneje, zarežejo globoko v srce in dušo. Pri tem je treba pohvaliti izbor avtorjev predstave, ki sta iz skoraj nepregledne Kosovelove pesniške zapuščine izbrala najiskrivejše bisere in jih skolažirala v novo celoto."
"/.../ Ker je v tej poeziji vse, kar je treba povedati, in ker se zdi čisto izrekanje in ponavljanje verzov, nabijanje teh verzov iz osvetljenih glav na odru v glave v dvorani, kot obupan, še zadnji poskus, da bi poslušali, slišali, se zbudili."
"Krstno izvedbo avtorskega projekta Kosovelove poezije Kons: Novi dobi Žige Divjaka in Katarine Morano v režiji prvega zaznamujejo odlična priredba in režija, izjemen igralski ansambel, dovršena tehnična izvedba in spoznanje, kako aktualne so v današnjem času pesnikove misli izpred stotih let."
"Predstava KONS: NOVI DOBI tako še bolj prepričljivo deluje kot zadnji opomnik pred razsežnostmi veliko večje krize kot je zdajšnja. Zbor osmih igralk in igralcev skozi besedilo Srečka Kosovela opominja, kako utrujen je evropski človek zaradi posledic divjega kapitalizma in vseh propadlih ideologij in idej, ki so mu namesto boljše prihodnosti prinesle gorje. Bodi svetilka, če ti je težko biti človek, pa je sporočilo upanja, ki naj bi združilo vase zagledane in utrujene posameznike v skupnost, ki bo zgradila novo Evropo, novi svet."
Rtvslo.si
30. 05. 2021
Predapokaliptično vzdušje v Prešernovem gledališču Kranj s premiero dela Kons: Novi dobi
Avtorski projekt izhaja iz poetičnih uvidov pesnika Srečka Kosovela
Predstava Bodi svetilka, če ti je težko biti človek
Pogovor z režiserjem Žigo Divjakom pred premiero
Gorenjski glas
Igor Kavčič
21. 12. 2020
Med obupom in upom s pogumom za spremembe
»Tako kot Kosovel napoveduje propad zahodne civilizacije in kapitalizma, lahko tudi mi napovemo ali propad kapitalizma ali pa sveta oziroma človeštva na tem svetu. Druge alternative žal ni. Sistem, ki je osnovan na nenehni rasti, je pač nevzdržen za naš planet. Kosovel išče elementarnega človeka – obraz, ki je skrit za obrazom civilizacije.«