V Prešernovem gledališču Kranj napovedujemo sezono vrhunskih gledaliških uprizoritev

Danes, 25. avgusta, smo v Layerjevi hiši v Kranju predstavili repertoar za sezono 2021/2022. Napovedujemo sezono, v kateri bomo predstavili vrhunske dramatike in prodorne režiserje; premierno bomo uprizorili pet odličnih predstav, za november pa načrtujemo izvedbo 51. Tedna slovenske drame.

V novo sezono vstopamo s skrbnim optimizmom. »Sezona, ki jo je oblikovala Marinka Poštrak, obljublja vrhunske uprizoritve relevantnih besedil, ansambel Prešernovega gledališča Kranj pa je v odlični formi! Prepričan sem, da bo prav vsak od projektov s svojega vidika presežen. Od tod optimizem. Seveda pa nas tudi skrbi. Predvsem za varnost in zdravje zaposlenih, zunanjih sodelavcev gledališča ter gledalk in gledalcev. Dogodke bomo prirejali pod pogoji, ki bodo varni in smiselni in bodo zagotavljali najboljšo možno gledalsko izkušnjo. Če bomo morali med sezono znova zapirati vrata, bomo gledališče do gledalcev pripeljali po drugih poteh, vsem abonentom pa bomo po koncu epidemije zagotovili ogled abonmajskih predstav v živo,« je povedal direktor Prešernovega gledališča Kranj Jure Novak in dodal, da med 3. in 13. novembrom 2021 načrtujejo izvedbo 51. Tedna slovenske drame, ki bi se sicer moral začeti konec marca, vendar so ga zaradi epidemije preložili.

»Prihajajoča sezona bo zame osebno kot tudi za naše gledališče zelo posebna in prelomna,« je dejala Marinka Poštrak, dramaturginja in umetniška vodja sezone. »Prelomna ne bo samo zaradi prelomnega koronavirusnega časa, ampak tudi zato, ker bo po triindvajsetih letih to moja zadnja sezona umetniškega vodenja Prešernovega gledališča. Tudi v tej sezoni bomo z vznemirljivimi teksti avtorjev svetovne in slovenske dramatike/svetovnih in slovenskih dramatikov (Florian Zeller, Simona Semenič, Rudi Šeligo in Marko Sosič) ter z vznemirljivimi režiserji različnih generacij (Ivica Buljan, Jernej Lorenci, Goran Vojnović, Maša Pelko, Dorian Šilec Petek) poskrbeli, da bo naše gledališče ohranilo sloves vznemirljivega, družbeno angažiranega in k sodobnim gledališkim tokovom usmerjenega prostora, ki zmeraj znova odpira tabu teme in išče odgovore na drzna vprašanja. Ujeti veter demitizacije bo tudi tokrat vodilo te 'plovbe', vse od demitizacije mita o materinski ljubezni v Zellerjevi Mami, mita o feminizmu v drami Simone Semenič lepe vide lepo gorijo, mita o sreči in oblasti v Kdor skak, tisti hlap Rudija Šeliga, mita o tujcih v Meji sneženja Marka Sosiča, do demitizacije mita o otroštvu v avtorskem projektu Pravljice našega otroštva pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija.«

Prvo letošnjo premiero, uprizoritev Mama francoskega pisca in aktualnega oskarjevca Floriana Zellerja, načrtujemo za 1. oktober. Vrhunsko, večplastno, enigmatično in pretresljivo dramsko besedilo pripravljamo v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Študijski proces za Mamo že poteka in obeta filigransko igro in subtilno režijo Ivice Buljana, ki pravi, da ga pri Zellerju navdušujejo »sled mističnosti in nepredvidljivi preobrati, ki jih lahko najdemo v njegovih dramah«, ter dodaja: »To besedilo je črna farsa, ki prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev. Pripelje nas do samega dna in nas ne izpusti več. Govori o obsesiji dvakratno zapuščene ženske, o bolečini in samoti matere, ki gleda, kako njena otroka odideta, in ki v svoji hiši ostane sama. Tako kot druge ženske je tudi Anne naredila vse za svoja otroka, za svojega moža, za svoj dom; toda minevala so leta in otroka sta odšla, sin, hči – in zdaj še njun oče. Nenadoma se znajde sama v kraljestvu, iz katerega vsi bežijo. Toda da bi lahko spet zaživela, je dovolj, da se sin, ki se razhaja z dekletom, vrne in nekaj dni preživi doma – pa čeprav to zanjo pomeni izgubo razuma, ko pozablja, da ga bo morala spet pustiti oditi …«

Druga premiera sezone, lepe vide lepo gorijo Simone Semenič, bi morala biti že 27. marca ob odprtju 51. Tedna slovenske drame. Zaradi epidemije je 12. marca 2021 doživela le interno premiero, zdaj pa premiero pred občinstvom načrtujemo za konec oktobra. »Izjemno me veseli, da bo predstava lepe vide lepo gorijo več kot pol leta po svoji interni premieri doživela tudi srečanje s publiko. Med študijem, ki je potekal nekje od konca zime proti pomladi, globoko sredi drugega vala korone, smo se včasih, ko se je na odru zataknilo, zezali z besedami: 'No, pa saj je do premiere še kakšno leto, ni nam treba skrbet.' Kar grozljivo, kako blizu resnice smo bili. Gre za predstavo o nasilju, o konkretnem in sistemskem nasilju, ki v središče postavlja žensko. Ženska kot nosilka želje in lastnica telesa, pri čemer sta prav njena želja in telo prevečkrat stvar javne domene. Spraševali smo se o ponotranjenosti patriarhata oziroma o inherentnem šovinizmu, ki je tako ukoreninjem v sistem, da določa prizmo gledanja celotne družbe, ne da bi ga sami opazili in delovali proti njemu. Posebno pozornost smo namenili vprašanju zlorabe položaja moči in okoriščanju z njo. S tem je feminizem v predstavo, upam, umeščen kot teorija boja, ki je nujno povezan z drugimi družbenimi boji. Besedilo, ki ga odlikuje trojna struktura dialoga, personificiranih didaskalij in monologov, želi odrsko nastopiti kot kolektivna pripoved, v kateri se vloga inkvizitorke in čarovnice oziroma mučene in mučiteljice nenehno izmenjuje, v kateri vloga moških igralcev iz prizora v prizor išče svoje mesto, monologi posameznice pa postajajo pričevanja množice,« je povedala režiserka Maša Pelko.

Za januar 2022 v gledališču napovedujemo tretjo premiero sezone, in sicer besedila Kdor skak, tisti hlap. Historijo o stanovanjski problematiki kranjskega velikana Rudija Šeliga pripravlja mlada ekipa ustvarjalcev, ki bo v presenetljivo aktualno dramo vnesla popolnoma sveže poglede novih generacij. »Šeligo v svojem pisanju nagovarja osrednjega zločinca – sistem, ki ga lahko danes z različnimi imeni poimenujemo na novo: neoliberalizem, kapitalizem, pozni kapitalizem, prenasičeni svet podob, simulirani svet, fragmentirani svet ali zbirokratizirani svet brez odgovornosti. S sila natančim zavedanjem o problematiki se Šeligova pisava dogaja v svetu, ki ga definira vedenje o tem, da sta naše življenje in občutenje prihodnosti plod ideoloških pričakovanj, ki so se izoblikovala v dolgem obdobju moderne in so dosegla vrhunec po drugi svetovni vojni, so jim dali pečat konceptualni okvirji nenehno napredujočega razvoja. Zaradi obsežnosti problematike in brezizhodnosti družbenopolitičnega položaja se je izgubil občutek, da se človeštvo kamor koli premika, ostalo je v tistem trenutku, takrat – razmišljajoče o prihodnosti. Zgodba neoliberalizma je s tem, ko je človeka potisnila iz središča, ukinila politični diskurz, posameznik pa je ostal zgolj gledalec velikega virtualnega spektakla računovodstva in financ. /…/ Šeligova pisava se s svojo dvojno pozicijo kot izjemna literatura in kot točka v slovenski zgodovini ponuja kot gmota paradoksov, ki v svojem jedru nagovarjajo zgodovino sedanjosti,« je povedal režiser Dorian Šilec Petek.

V Prešernovem gledališču smo izjemno veseli, da bo v koprodukcijskem Slovenskem stalnem gledališču Trst konec januarja 2022 zaživela prva gledališka režija literarno in filmsko prekaljenega Gorana Vojnovića, prijatelja in poznavalca avtorja družinske drame Meja sneženja Marka Sosiča. »Odrsko besedilo Meja sneženja Marka Sosiča, enega tistih naših prijateljev, za katerim bomo še dolgo žalovali, govori o potlačenju čustev, ki slej ko prej privrejo iz nas in nas zasužnjijo. To je zgodba o človeku, ki je nekoč odrekel pomoč ljudem v težavah, zgodba o ozkosrčnosti in nestrpnosti, o njuni nedoumljivosti, o kesanju, o grehu, o bolečini in zameri, o izjedanju. Pravzaprav je v vseh svojih romanih, nazadnje tudi v romanu Kruh, prah, izjemno ubesedil primež ali krč, v katerem se zavoljo potlačenih, nerazčiščenih, neizpovedanih čustev znajde ne le posameznik, temveč tudi družina, in morda – če Markova besedila beremo metaforično – celotna družba. Medtem ko Markov poetični jezik bralca nežno boža, ga potlačena bolečina počasi zvija in duši, dokler ne začne hlastati za zrakom. Gre namreč le za navidezno nežnost, navidezno mimobežnost, na neki način zahrbtno, v pozitivnem smislu te besede, če si ga lahko za potrebe te misli izmislimo, saj se bolečina pri Marku vselej prikrade nepričakovano in nas udari nepripravljene. Tudi v Meji sneženja prihaja bolečina na površje zelo počasi, skoraj neopazno, a ko naposled privre na dan, se razlije čez vse, zato se bo morala v predstavi razliti ne le po odru, marveč tudi v prostor pod njim. Ker za to, se mi zdi, pisatelju Marku Sosiču gre. Rad bi izbezal bolečino in jo izvabil na plan, jo začutil, najprej on, potem pa še drugi, rad bi jo razkril, rad bi razgalil travmo in jo tako oslabil, če že ne premagal. Nekaj močno katarzičnega je zato v njegovem pisanju, naj je na videz še tako blago in tiho, naj se še tako izogiba neposrednosti. A naj so njegove besede še tako pridušene, imajo lahko zelo glasen odzven. Vsaj jaz verjamem, da ga lahko imajo, oziroma verjamem, da bi ga morale imeti. Zaradi nas, ki smo se vse manj pripravljeni soočati z lastnimi bolečinami, še manj z grehi.«

Sezono bomo v Prešernovem gledališču konec marca 2022 sklenili z avtorskim projektom Pravljice našega otroštva, v katerem se bo ekipa ustvarjalcev pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija spraševala o vlogi pravljic v osebnem življenju, o arhetipskem pomenu pravljic našega otroštva in o vlogi pravljic v kolektivnem nezavednem. Lorenci si želi skupaj z igralci prodreti v korenine njihovega otroštva in skupaj z njimi »podoživeti« stanja in emocije, ki so jih doživljali ob pripovedovanju pravljic. Ali kot je povedal režiser sam: »Vrnili se bomo v naše otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, bomo obnovili čas, ko smo se čutili popolnoma varne, popolnoma cele, zlite z drugim, pripovedovalcem, in s seboj. Skušali bomo natančno rekonstruirati točno določene pripovedi, točno določene večere, osebe-pripovedovalce, prostore, svetlobo, vonje, glasove, občutke. Tudi mi, ki smo starši ali pa to nismo, smo pripovedovalci pravljic. Tudi naše večere bomo skušali rekonstruirati. So pa nekateri pripovedovalci iz našega otroštva že mrtvi. Kar sta v pravljici Nekoč in Večno, sta v življenju rojstvo in smrt. 'Življenje je noseče s smrtjo,' pravi Emile Cioran. Skušali bomo preplesti krožni čas pravljic in linearni čas življenja ter si prizadevali, da bodo naši mrtvi oživeli. Ker pravljica je izstop iz časa, je nad časom in je za vse čase. In za vsa leta. Torej: hvalnica pravljici, hvalnica domišljiji, sprejetje smrti.«

Prešernovci se torej nadejamo pestre in barvite sezone, kar kaže tudi celostna podoba, ki sta jo oblikovali akademska slikarka Tina Dobrajc in oblikovalka Ana Bassin, in že vabimo k vpisu abonmajev, ki se bo začel v ponedeljek, 30. avgusta.